Opera Balet

Simfonični orkester SNG Maribor
Ženski zbor SNG Maribor
Dirigent Marko Letonja
Marko Hatlak, harmonika
Branko Šturbej, igralec
Valentina Čuden, sopran
Leonida Juge Sabo, sopran

Program

Marko Hatlak: Živo srebro, koncert za harmoniko in orkester

Adagio – Koračnica – Delicato – Energico – (Allegro molto)

Marko Hatlak: Harmagong

Marko Hatlak: Twilight tango

***

Felix Mendelssohn-Bartholdy: Sen kresne noči, op. 61

I. Scherzo: Allegro vivace (po prvem dejanju)

II. Vilinska koračnica (Vila, Spak): L’istesso tempo

III. Pesem z zborom vil: Bunte Schlangen, zweigezüngt!

IV. Uroki (Oberon, Spak): Andante – Allegro molto

V. Intermezzo: Allegro appassionato (po drugem dejanju)

VI. Melodrama: Allegro

VII. Nokturno: Con moto tranquillo

VIII. Uroki so pregnani (Oberon, Spak, Tezej): Andante

IX. Poročna koračnica: Allegro vivace

X. Fanfare: Allegro comodo in Pogrebna koračnica: Andante comodo

XI. Ples neotesancev: Allegro di molto

XII. Poročna koračnica – repriza: Allegro vivace

Finale (z zborom): Allegro di molto

Nocojšnji simfonični koncert, s katerim slovesno obeležujemo začetek Festivala Maribor v letu 2025, začenjamo z glasbenimi stvaritvami slovenskega harmonikarja in skladatelja Marka Hatlaka (1980). V njegovem opusu, trdno usidranem v plastični govorici tonalne glasbe 21. stoletja, se zrcalijo številne slogovne spojitve z glasbenimi idiomi baroka, klasicizma, pa vse do etno glasbe in tanga. Pomenljiv naslov prve skladbe glasbenega večera, Živo srebro, označuje harmonsko in melodično fluidnost koncerta za harmoniko in orkester, ki ga je Hatlak ustvaril za Simfonični orkester RTV Slovenija, s katerim je delo kot virtuoz na harmoniki tudi prvič izvedel 14. decembra 2019 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Kompozicija, ki jo poganja tekoč dialog med solistično harmoniko in orkestrom, se razgrinja v nizu petih epizod znotraj enovito prekomponiranega stavka. Na prvi pogled formalistično preigravanje pasaž v jasnih akordnih obrisih se vpenja v velikopoteznejšo in emocionalno angažirano glasbeno dramaturgijo, ki jo po eni strani narekuje kontrastnost razpoloženj, po drugi plati pa prožni kromatizem, ki se spleta med izhodiščno tonaliteto c-mola, kratkotrajnim zdrsom v h-mol in ponovno utrditvijo c-mola, ki vodi vse do dinamične erupcije koncerta z »optimistično« razrešitvijo v C-duru.

S skladbo Harmagong (2017) je Hatlak ustvaril izviren dialog, v katerem se soočata dva povsem različna zvočna svetova – starodavni gong ter sodobna, tehnološko dovršena harmonika z melodičnim basom. Glasbenoekspresivni kontrast med navidezno enostavno in meditativno resonanco gonga, intoniranega na tonu G, in kompleksnimi izraznimi zmožnostmi harmonike odpira prostor za refleksijo o razmerju med »primitivnim«, prvinskim in virtuoznim, razvejanim, tehnološko konstruiranim. Povsem drugačno, nemara bolj plesno in celo nokturnalno klubsko atmosfero lahko prepoznamo v Hatlakovi skladbi Twilight tango (Tango v somraku) iz leta 2016, ki s svojo tridelno zasnovo s počasnim, melanholično refleksivnim jedrom pripoveduje še eno od sodobnih ljubezenskih zgodb, ki se sredi urbanega vesolja spleta v somraku in se kot umetniški poklon izroča velikanu »novega tanga«, Astorju Piazzolli.

Prav gotovo se ne odloči vsak najstnik, da bi s svojo glasbo ujel duha še danes ene najbolj priljubljenih Shakespearovih komedij z izrazito pravljično in mitološko vsebino, kakršna je denimo Sen kresne noči – toda Felix Mendelssohn-Bartholdy (1809–1847) vendarle ni bil povsem tipičen najstnik. Kot priviligiran potomec premožne in v krščanstvo spreobrnjene judovske družine industrialcev in bankirjev iz Hamburga, ki ga je spodbujala pri odkrivanju novih kulturnih horizontov, je bil deležen temeljite izobrazbe, svoj glasbeni talent pa je lahko razvijal že od zgodnjega otroštva. Mendelssohn se je v poznejših najstniških letih veliko posvečal preučevanju umetnosti, znanosti in literature ter pridobil zavidljivo znanje. Tako lahko iz njegove korespondence s starejšo sestro Fanny, ki je prav tako kazala izjemen glasbeni talent, razberemo, da je poznal Shakespeara že v času, ko so se njegove mojstrovine šele začele brati in uprizarjati onkraj angleških meja. Julija 1826, pri svojih sedemnajstih letih, je tako v pismu Fanny, ki je bila ravnokar na potovanju, zapisal: »Navadil sem se, da komponiram kar na našem vrtu … Danes ali jutri bom šel tja sanjat svoj Sen kresne noči.« Le nekaj tednov, natančneje 6. avgusta 1826, so se njegove sanje utelesile v obliki koncertne uverture (op. 21), ki se v vsebinskem smislu navezuje na Shakespearovo komedijo in sočasno razkriva neverjetno umetniško zrelost mladega skladatelja.

Miniti je moralo skoraj sedemnajst let, ko se je Mendelssohn kot eden najuspešnejših skladateljev v Evropi in vodja dvorne kapele pruskega kralja Friderika Viljema IV. ponovno vrgel v naročje Shakespearove komedije in po naročilu svojega delodajalca dokončal priložnostno glasbo, s katero naj bi 14. oktobra 1843 v okviru premierne uprizoritve Sna kresne noči obeležili slavnostno otvoritev povsem novega Kraljevega gledališča v Potsdamu. Mendelssohn je, tako kot nekoč, prepustil domišljiji prosto pot in med vnovičnem prebiranjem Shakespearove komedije v nemškem prevodu Augusta Wilhelma Schlegla in Ludwiga Tiecka ustvaril trinajst novih stavkov, ki se na današnjih koncertnih izvedbah pogosto izvajajo tudi z umetniško recitacijo ključnih odlomkov dramskega besedila. Piktoreskna glasba, ki se nemalokrat spogleduje z onomatopejo pravljične pokrajine, v kateri lahko prav vsaka razuzdana misel najde svojo izpolnitev, se tako začenja z živahnimi motivi Scherza, ki je zasnovan kot medigra med prvim in drugim dejanjem uprizoritve.

Drugo dejanje nas odpelje v skrivnosten gozd zunaj Aten, kjer živijo vile in škrati; njihove švigajoče gibe in nagajivo naravo nazorno prikazujejo igrive pasaže in ostinatni motivi. Nenadoma zaslišimo slavnostno glasbo, ki spremlja prihod vilinske kraljice Titanije in njenega spremstva. Ko se kraljica pripravlja na nočni počitek, vile zapojejo nekakšno uspavanko in invokacijo zoper »pisane dvojezične kače« in ostala zlovešča gozdna bitja. Da bi kaznoval svojo soprogo Titanijo za neposlušnost in »popravil« razplet nekaterih razmerij med mladimi atenskimi ljubimci, vilinski kralj Oberon naroči svojemu »faktotumu« Spaku (Pucku), naj kane nekaj čarobnega nektarja na Demetrijeve veke, kar Mendelssohn prikaže s hipnotizirajočo sekvenco počasnih akordov. Tudi glasba iz medigre pomenljivo naslika zmedo pravkar zbujene Hermije, ki odkrije, da njenega Lisandra ni več ob njej, medtem ko prihod šestih delavcev, ki se jim Spak posmehuje zaradi prostaškega vedenja in razcapanih oblačil, sproži komični preobrat v glasbi.

Zmeda zaradi Spakovih potegavščin zgolj narašča, dokler ne poseže vilinski kralj in sprte ljubimce zaziblje v globok sen, ki ga oriše nočni ambient Mendelssohnove glasbe. Medtem ko Oberon prekliče svoje uroke, se Titanija prebudi iz sna in presenečena odkrije, da so se vile razbežale po gozdu. Prizorišče se nato preseli v vojvodsko palačo, kjer se začenja skupinska poroka mladih ljubimcev, ki jo naznani slovita fanfara trobent iz poročne koračnice. Delavci si po slavju prizadevajo uprizoriti tragično zgodbo Pirama in Tizbe, a se pri tem le groteskno osmešijo, kar Mendelssohn oriše z ironičnimi zvočnimi figurami pogrebne koračnice. Po plesu neotesancev glasbeniki postopoma odhajajo s poročnega slavja, kar označi kratka repriza poročne koračnice, tej pa sledi finale z vilinskim zborom. Zdi se, da nas Mendelssohn s sklepnim, eterično lahkotnim dejanjem popelje v skrivnostno lep, a hkrati nedosegljiv vilinski svet, kjer se sanje zdijo resnične kot življenje samo in kjer je življenje brezskrbno in čarobno – kot globok sen, iz katerega se nikoli ne bi želeli prebuditi.

Benjamin Virc