1. koncert cikla Carpe artem: »Dragulja«

Nastopajo: Alexander Pavlovsky, Miladin Batalović, violini, Roberto Papi, viola, Nikolaj Sajko, violončelo, Lorenzo Cossi, klavir

Program

Franz Schubert (1797—1828): Klavirski kvintet v A-duru, D. 667, “Postrv”

Johannes Brahms (1833—1897): Klavirski kvintet v f-molu, op. 34 z

Franz Schubert je kljub svoji prezgodnji smrti ustvaril enega najobsežnejših in obenem najvplivnejših opusov z začetka 19. stoletja. Čeprav ga glasbeno zgodovinopisje pogosto postavlja v ospredje predvsem kot izjemnega mojstra samospeva, se je njegov glasbeni genij v enaki meri razcvetel tudi znotraj polja komorne glasbe. V času, ko so kompozicijski ideali pogosto temeljili na dramatičnih kontrastih, jasni formalni arhitekturi in virtuoznem učinku, je Schubert kot skladatelj razvijal svojo lastno estetiko – tisto, ki temelji na melodični invenciji, glasbena tvarina pa ostaja zapisana najsubtilnejšemu liricizmu. Prav zato se Schubert pogosto v polju umetniškega pojavlja kot tihi prerok romantike – ustvarjalec, ki je znal z nežnostjo ubesediti tisto, kar so drugi želeli izraziti z močjo.

Kvintet »Postrv« je nastal leta 1819, ko se je mladi skladatelj odzval povabilu prijatelja, znamenitega baritonista Johanna Michaela Vogla, in poletje preživel v slikovitem avstrijskem mestecu. V kontrastu z nemirnim dunajskim vsakdanom, ki ga je pogosto zaznamovalo tudi materialno pomanjkanje, je Steyr Schubertu ponudil prostor za oddih in ustvarjalni premislek. V številnih pismih, ki jih je v tem času skladatelj pisal prijateljem, se zrcali pristno navdušenje nad idiličnim okoljem, dolgimi sprehodi in lahkotnim družabnim življenjem, ki je v tistih tednih polnil njegov vsakdan. Že tako prijetni dnevi so pogosto zaključili z večernimi koncerti v hiši Sylvestra Paumgartnerja, navdušenega amaterskega violončelista in mecena, ki je bil Schubertovi glasbi še posebno naklonjen. Prav on je bil tudi pobudnik in naročnik novega kvinteta.

Paumgartner je Schubertu naročil delo za specifično zasedbo — klavir, violino, violo, violončelo in kontrabas —, kar je predstavljalo odmik od običajne klasične forme klavirskega kvinteta, v kateri drugo violino zamenjuje kontrabas. Pri tem se je skliceval na zgled Klavirskega kvinteta op. 87 Johanna Nepomuka Hummla, ki je v tem času veljal za enega Schubertovih sodobnikov in občasnih vzornikov. Poleg nenavadne zasedbe si je Paumgartner zaželel tudi, da bi v delu zazvenela ena izmed Schubertovih tedaj že priljubljenih pesmi — samospev »Die Forelle« (Postrv), napisan leta 1817. Schubert je njegovi želji z veseljem ugodil in motiv pesmi umestil v osrčje četrtega stavka dela, kjer je tako moč slišati izvirno melodijo samospeva, ki govori o ribiču in postrvi, ulovljene s prevaro – zgodbo, ki jo danes pogosto beremo kot prispodobo izgube nedolžnosti.

Kvintet, ki že s svojo nenavadno zasedbo daje slutiti posebno zvočno barvitost, se odpira z živahnim Allegrom vivace, v katerem se klasična sonatna forma združuje z razkošno liričnostjo in mladostnim elanom. Drugi stavek (Andante) z nežno melodijo in dvodelno strukturo spominja na samospev – obliko, ki jo je Schubert že popolnoma obvladal. V Scherzu se znova pojavi skladateljeva značilna igrivost, medtem ko četrti stavek prinaša osrednji formalni in vsebinski material celotnega dela: niz variacij, kjer vsak inštrument prevzame vodilno vlogo in predstavi temo samospeva »Postrv« na svoj, unikaten način. Kljub jasni strukturi, ki se v osnovi navezuje na Haydnovo prakso variacij, stavek zveni izrazito romantično – s pridihom nostalgije in subtilne pripovednosti. Zaključni stavek (Allegro giusto) zaokroži delo s temperamentnimi ritmi, ki spominjajo na ciganske plesne motive in dodajo končni pečat živahnosti, ki je že ob začetku zaznamovala celotno delo.

Čeprav Schubert s kvintetom formalno ne uvaja revolucionarnih novosti, se v njem vendarle zrcali duh njegove notranje svobode in ustvarjalnega raziskovanja. Delo zveni bolj kot muzikalni spomin kot pa klasično strukturiran cikel – skladateljeva zmožnost, da preprosto melodijo prenese v kompleksno komorno tvarino, pa je eden izmed najbolj očarljivih vidikov tega dela. Medtem ko druga komorna dela iz Schubertovega poznega obdobja pogosto odsevajo temnejše, bolj tragične tone, »Postrv« ostaja svetla, skoraj pastoralna vinjeta – spomin na brezskrbno poletje, ujeta v pet stavkov glasbene topline, ki še danes navdušujejo poslušalce po vsem svetu.

Nemški skladatelj Johannes Brahms se v glasbeni krajini 19. stoletja pogosto pojavlja kot eden najdoslednejših varuhov Beethovnove zapuščine. Čeprav je bil s pogledom zazrt v prihodnost, ga je kot skladatelja zaznamovala globoka povezanost s tradicijo. V času, ko je glasbena misel pogosto stremela k romantičnem subjektivizmu in strukturni razvejanosti, je Brahms zavestno ohranjal klasicistično jasnost glasbenega stavka, pri čemer se je naslanjal na dosežke svojih duhovnih predhodnikov – Bacha, Haydna, Mozarta in zlasti Beethovna, ki mu je bil estetsko in miselno najbližje.

Njegov ustvarjalni proces je bil vse prej kot impulziven – posamezna dela je Brahms pogosto izpopolnjeval več let, v iskanju popolnega ravnotežja med obliko in izrazom. Kompozicije je neprestano predeloval, dopolnjeval, razstavljal in znova sestavljal, pogosto pa jih je – kadar je presodil, da ne dosegajo želenih notranjih meril – preprosto zavrgel ali uničil. Prav zaradi te stroge umetniške discipline je, navkljub dolgoletnemu ustvarjalnemu zamahu, za seboj pustil razmeroma skromen, a izjemno dovršen opus, ki s svojo notranjo celovitostjo še danes velja za zgled kompozicijske zrelosti.

Ravno Klavirski kvintet v f-molu, op. 34, je eden izmed doslednih primerov te njegove perfekcionistične naravnanosti. Prva različica iz leta 1862 je bila spisana za godalni kvintet z dvema violončeloma – razširjena zasedba, ki jo je Brahms v tem obdobju večkrat preizkušal. Kljub ambiciozni zasnovi delo ni naletelo na odobravanje njegovega dolgoletnega prijatelja, violinista Josepha Joachima, ki je zapisal »da so nekateri odseki za godala preprosto preveč tehnično zahtevni«. Po več neuspešnih poskusih revizije se je Brahms odločil za radikalno spremembo – celoten glasbeni material je prenesel v obliko sonate za dva klavirja, ki jo je v začetku leta 1864 tudi javno izvedel. Toda če je ta različica zadovoljila formalno-logično plat skladateljevega razmišljanja, pa je izgubila tisto zvočno globino in barvno raznolikost, ki ju je Brahmsova glasba vedno potrebovala za polno izrazno moč. Tokrat je svoje prispevala pianistka in dolgoletna zaupnica Clara Schumann, ki je v korespondenci izrazila nostalgijo po barviti tvarini godal ter Brahmsu predlagala, naj razmisli o zasedbi, kakršno je v okviru klasične romantične komorne glasbe utemeljil njen mož Robert Schumann – klavir z godalnim kvartetom. Skladatelj se je na njen predlog odzval z zanj značilno premišljeno previdnostjo in poleti istega leta še enkrat temeljito predelal skladbo – tokrat v obliki, kot jo poznamo danes. Končna verzija v zasedbi klavirskega kvinteta je bila tako objavljena leta 1865 ter danes upravičeno velja za eno izmed osrednjih – če ne kar monumentalnih – komornih del iz obdobja romantike.

Že uvodni stavek razkriva Brahmsovo izjemno sposobnost, da iz majhnih motivičnih celic izpelje razvejeno in obenem formalno strogo glasbeno strukturo. V jedru stavčne zasnove je tematski material, ki temelji na značilnem padajočem poltonu – motivu, ki se kot vezno tkivo pojavlja skozi celotno delo. Po skoraj asketskem začetku v oktavah se glasba razvije z eruptivno močjo, ki pa ostaja dovolj zadržana znotraj tradicionalnih okvirov sonatnega stavka. Kontrast med liričnimi epizodami in ritmično razgibanimi pasažami stopnjuje dramaturško napetost, ki se v sklepni kodi razraste v silovit zvočni izbruh, skoraj simfoničnih razsežnosti. Drugi stavek, Andante, un poco adagio, v zvočnem smislu predstavlja umik – premor, ki ga zaznamuje lirična zadržanost. Brahmsov značilni lirični ton tu ni razkošen, temveč eleganten in prefinjen, z občasnimi modulacijami, ki vnašajo občutek introspektivne globine. Melodika je speljana z redkobesedno jasnostjo, spremljava pa zadržano podčrtuje emocionalni lok, ki nikoli ne zdrsne v sentimentalnost. Scherzo predstavlja ritmično jedro kvinteta, v katerem Brahms z izrazito natančnostjo preizkuša meje ustaljenega metruma. Z nenehnimi premiki poudarkov, sinkopiranimi strukturami in občasnim plesnim značajem ustvarja notranjo napetost, ki stavku podeli izjemen zagon in izrazno prodornost. Nadalje Poco sostenuto ustvarja zadržano, skoraj grozečo atmosfero, iz katere se postopoma razvije plesna tema s slovanskim pridihom – eno redkih mest, kjer Brahms nazorno pokaže svoje zanimanje za ljudsko glasbeno izročilo. Glasbeni tok se postopoma krepi, v Prestu doseže vrhunec, zaključna koda pa je zasnovana kot kulminacija simfoničnih razsežnosti, ki ne deluje kot zunanja razrešitev, temveč kot organski sklep dolgotrajnega notranjega procesa.

Kljub temu, da se je Brahms pogosto nahajal na konservativnejšem polu ideološke ločnice, ki je razdvajala občinstva Wagnerja in Liszta, njegova glasba nikakor ni bila zgolj pogled nazaj. Nasprotno – v njej se razkrivajo globoko premišljene inovacije, vtkane v mojstrski preplet kontrapunktske izdelave, harmonske subtilnosti in melodične barvitosti, ki ne izstopajo na prvo poslušanje, a v sebi nosijo zvočno logiko skoraj arhitekturne moči in so pustile globoke sledi tudi v glasbenem razvoju 20. stoletja.

Anuša Plesničar

GLASBENIKI

Alexander Pavlovsky, ustanovni član in prvi violinist kvarteta The Jerusalem Quartet, slovi kot ugleden komorni glasbenik, solist in pedagog. Rodil se je v Kijevu v Ukrajini, leta 1991 pa se je izselil v Izrael in diplomiral na Jeruzalemski akademiji za glasbo in ples, kjer je študiral pri profesorju Matveju Libermanu in v šoli uglednega violinista Davida Ojstraha. Kot vodja kvarteta The Jerusalem Quartet Pavlovsky redno nastopa na prestižnih odrih po vsem svetu, vključno s Severno Ameriko, Evropo, Azijo in Avstralijo. Kvartet pogosto obiskuje mesta, kot so New York, Chicago, Boston, Los Angeles, Philadelphia, Tucson, Portland, Washington in Cleveland. V Evropi nastopajo na priznanih prizoriščih, kot so Zürich Tonhalle, München Herkulessaal, Queen Elizabeth Hall, Wigmore Hall, Salle Pleyel, Cite de la Musique, Berliner Konzerthaus in Philharmonie. Pavlovsky je redni gost mednarodnih festivalov, med drugim v Verbierju, Schleswig-Holsteinu, Gstaadu, Rheingauu, Schubertiade, Salzburgu, Jeruzalemu ter na bienalnih festivalih godalnih kvartetov v Parizu in Amsterdamu. Sodeloval je s številnimi znanimi glasbeniki, kot so sir András Schiff, Elisabeth Leonskaja, Daniel Barenboim, Mitsuko Uchida, Jessye Norman, Alexander Melnikov in številni drugi. Poleg tega je nastopal s kvartetom, kot so Szymanowski, Belcea, Eben, Prazak in Vermeer. Od leta 2004 Pavlovsky snema izključno za založbo Harmonia Mundi, pri kateri je predstavil dela Haydna, Mozarta, Beethovna, Schuberta, Schumanna, Smetane, Janačka, Dvoraka, Brahmsa, Šostakoviča in Bartoka. Ti posnetki so prejeli tri nagrade revije BBC Music Magazine in več nagrad Diapason D’Or. Leta 2022 je bil Pavlovsky imenovan za profesorja komorne glasbe na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Od leta 2008 je umetniški vodja mednarodnega festivala komorne glasbe in mojstrskih tečajev “Zeist Music Days“ na Nizozemskem ter redno vodi mojstrske tečaje v Evropi, Severni Ameriki in Aziji. Njegove bogate izkušnje zagotavljajo neprecenljivo znanje njegovim učencem, s čimer izboljšuje njihov osebni in skupinski zvok kot odrskih izvajalcev.
Alexander Pavlovsky igra na violino Antonio Stradivarius iz leta 1696 od anonimnega dobrotnika in violino Stefan-Peter Greiner iz leta 2009.

Lorenzo Cossi, rojen v Trstu v Italiji, je dosegel mednarodni ugled kot eden od petih finalistov tekmovanja Esther Honens v Calgaryju v Kanadi. Njegova izvedba prvega Brahmsovega klavirskega koncerta v d-molu s Calgary Philharmonic Orchestra pod taktirko Roberta Minczuka je požela bučne ovacije. Cincinnati Enquirer je zapisal: “Cossijeva tehnika in obvladovanje zvočnosti sta bila preprosto osupljiva. Proizvajal je bujne, orkestralne zvoke in izvajal neverjetne podvige, a vedno s prefinjenim pridihom.” V zadnjem letu je Lorenzo kot sodelavec Ensemble Resonanz Hamburg igral v nekaterih najpomembnejših koncertnih dvoranah, kot so Berlinska filharmonija, hamburška “Elbphilharmonie” in dunajski Konzerthaus. Lorenzo je zaključil študij klavirja na konservatoriju Giuseppeja Tartini v Trstu razredu Giuliane Gulli. Njegova glasbena izobrazba se je razvijala tudi pri drugih pomembnih umetnikih, kot so Nino Gardi, Elisso Virsaladze, Joaquìn Achùcarro, William Grant Naborè in Jerome Lowenthal. Imel je priložnost študirati tudi na Mednarodni klavirski akademiji “Lago di Como” in “Accademia Chigiana” v Sieni. Njegov repertoar sega od baročne dobe do sodobne glasbe, s posebnim zanimanjem za jazz glasbo in improvizacijo (po recitalih pogosto igra improvizirane dodatke). Lorenza je že od nekdaj navduševala komorna glasba in je imel možnost sodelovati s številnimi pomembnimi glasbeniki, kot so violončelisti Christian Poltera in Johannes Moser, violinisti Esther Hoppe, Federico Agostini in Geoff Nuttal, klarinetist Massimiliano Miani iz orkestra Slovenske filharmonije in Walter Auer iz orkestra Dunajskih filharmonikov. Trenutno je profesor klavirja na Zasebni univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu v Avstriji.

Miladin Batalović je z devetimi leti začel igrati violino v Kragujevcu, končal Glasbeno gimnazijo Kornelije Stanković v Beogradu, kjer je kot solist z orkestrom nastopil z Bruchovim koncertom v g-molu in prejel nagrado za izjemne dosežke. Študiral je v Stuttgartu pri Gerhardu Vossu in Antoniu Spillerju in z odliko dokončal magistrski študij sodobne glasbe pri profesorju Joachimu Schallu. V sezoni 2005/06 je bil član münchenskega radijskega orkestra in sočasno obiskoval mojstrske tečaje pri Wolframu Königu in Jorgeju Sutilu. Od leta 2007 je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Violist Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na “Civico Istituto Musicale A. Onofri” se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.  Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor, do leta 2023 je poučeval tudi na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Od marca 2024 poučuje in koordinira oddelek komorne igre na Univerzi za umetnost v Gradcu v Avstr

Žiga Trilar je z oceno “Summa cum laude” zaključil študij kontrabasana Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Zorana Markovića in se dodatno izpopolnjeval pri Matthewu McDonaldu, Slawomirju Grendi, Herbertu Mayrju, Iztoku Hrastniku in drugih. Kot študent je upešno opravil avdicijo za mednarodni mladinski orkester Gustava Mahlerja, s katerim se je udeležil treh mednarodnih turnej. Kot aktiven komorni glasbenik sodeluje s številnimi priznanimi glasbeniki (Mate Bekavac, Andrej Žust, Matic Kuder, Jaka Stadler, Matjaž Bogataj in drugi). Zdaj deluje kot solo kontrabasist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in je profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor.