NAJAVA KONCERTA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

4. koncert komornega cikla Carpe artem

Soncu naproti

 sreda, 14. januar 2026, 19.30 — Kazinska dvorana SNG Maribor

19.00 — predkoncertni pogovor

  

Koncert Soncu naproti bo združil štiri odlične glasbenike: violinistko Tanjo Sonc, violista Ribala Molaeba, violončelista Nikolaja Sajka in pianistko Marie Sophie Hauzel. Skupaj bodo oblikovali razgiban komorni večer, v katerem se bodo prepletli intimnost, dramatičnost in bogata zvočna barvitost.

Program se začenja z introspektivnimi in slogovno prefinjenimi deli Lucijana Marije Škerjanca in Graciane Finzi, nadaljuje z romantično razkošnostjo glasbene govorice Sergeja Rahmaninova, večer pa bo sklenila glasba Roberta Schumanna, enega osrednjih predstavnikov nemškega glasbenega romantizma.

Koncert bo v sredo, 14. januarja 2026, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor. Pred koncertom, ob 19.00, bo potekal predkoncertni pogovor, v katerem se bo z violinistko Tanjo Sonc pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.

 

PROGRAM

Lucijan Marija Škerjanc: Arietta in Intermezzo romantique za violino in klavir

Graciane Finzi: Impression Tango za violino in klavir

Sergej Rahmaninov: Trio élégiaque št. 1 v g-molu za klavirski trio

Robert Schumann: Adagio in Allegro v As-duru, op. 70 za violončelo in klavir

Robert Schumann: Klavirski kvartet v Es-duru, op. 47

 

 O PROGRAMU

Program nocojšnjega koncerta povezuje skladatelje, ki glasbo razumejo kot osebno izpoved in iskreno čustvovanje. Od romantične globine Schumanna in Rahmaninova, preko poetične intimnosti Škerjanca, pa vse do sodobne izraznosti Finzi – izbrani skladatelji v svojih delih združujejo intimno čustveno izraznost, liričnost in virtuoznost ter s tem razkrivajo glasbo kot več kot zgolj formalno zgradbo. Program poslušalca popelje skozi raznolike glasbene govorice, ki jih povezuje skupna ideja glasbe kot osebne pripovedi in neposrednega dialoga z notranjim čustvenim svetom avtorjev.

 

Lucijan Marija Škerjanc (1900—1973) je bil osrednji predstavnik razmeroma tradicionalističnega in individualno naravnanega glasbenega pogleda, ki se je v slovenskem glasbenem prostoru razvil v obdobju med obema vojnama. V tem času sta tu sobivali dve izraziti kompozicijski usmeritvi: avantgardna, modernistična smer, ki jo je utelešal Slavko Osterc, in Škerjančev slog, ki je izhajal iz tradicije pozne romantike, ki jo je obogatil z elementi impresionizma in v manjši meri tudi neoklasicizma. Čeprav sodobnih tokov ni povsem zavračal, jih je dosledno filtriral skozi lastne estetske nazore. Tudi kadar se v njegovem opusu pojavijo neoklasicistični ali celo dvanajsttonski vplivi, ti niso prevzeti sistematično, temveč služijo predvsem kot barvni ali motivični elementi. V svojem kompozicijskem jeziku je Škerjanc ostajal zvest čustveni izraznosti, spevnosti in harmonski barvitosti. Zanj je bila glasba predvsem izraz notranjega čustvenega doživljanja, tesno povezanega s subjektivnim svetom umetnika. Menil je, da mora skladba nositi jasen odtis ustvarjalčevega notranjega zanosa, saj je glasba sposobna izražati »najrazličnejše odtenke čustev« in ni zgolj rezultat formalnih, objektivnih pravil. Prav ta poudarek na subjektivnosti in čustveni neposrednosti ga postavlja v zavesten kontrast do modernističnih estetskih idealov racionalnosti in intelektualne distance[1].

Poleg bogatega skladateljskega opusa je bil Škerjanc ena najpomembnejših osebnosti slovenskega glasbenega in kulturnega življenja 20. stoletja. Dolga leta je deloval kot pedagog na ljubljanskem Konservatoriju in Akademiji za glasbo, bil njen rektor, direktor Slovenske filharmonije ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot dirigent, organizator in publicist je pomembno sooblikoval institucionalni okvir slovenske glasbene kulture ter vplival na več generacij glasbenikov. Njegova vsestranska dejavnost, skupaj z dosledno estetsko držo, ga umešča med ključne ustvarjalce slovenske glasbene identitete.

Arietta (iz cikla Tri mladinske skladbe, 1942) in Intermezzo romantique (1934) za violino in klavir se v Škerjančevem opusu umeščata v prostor intimne, lirično zasnovane komorne glasbe. Obe skladbi razkrivata skladateljevo značilno občutljivost za melodično linijo ter bogato, a nikoli agresivno harmonsko govorico, ki služi predvsem razvoju razpoloženja. Arietta, po svoji naravi preprosta in zadržana, učinkuje kot zgoščen lirični utrinek, v katerem se spevnost violine staplja z diskretno klavirsko spremljavo. Intermezzo romantique pa razširi ta izrazni svet v bolj razgibano in kontrastno pripoved, z večjo dramatično napetostjo in izrazitejšim dialogom med obema glasbiloma. Skupaj skladbi tvorita zaokrožen vpogled v Škerjančev romantično-impresionistični izraz, v katerem glasba ne pripoveduje zunanje zgodbe, temveč razkriva notranji tok čustev, razpoloženj in poetičnih stanj.

 

Podobno tudi skladbe v Maroku rojene francoske skladateljice Graciane Finzi (1945) zaznamujejo bogata harmonska barvitost, virtuoznost in izrazita čustvena vsebina. S prepletanjem kontrastnih inštrumentalnih skupin skladateljica ustvarja presenetljive barvne kombinacije, izrazito individualno zasnovane zvočne sloje pa spaja v veličastne harmonske progresije, ki neredko presegajo tradicionalne okvire, a se v končni fazi vselej povežejo v organsko in smiselno celoto. Njena glasba, sodobna, a globoko čustvena, prepleta barve in ritme ter vplive različnih glasbenih kultur, s čimer nagovarja tako strokovno kot širšo publiko. Značilnosti svoje kompozicijske prakse in svoj estetski credo rada strne v namišljeni dialog: “Lahko govorimo o romantiki? Morda, ne bi vedela. O izraznosti? Da, vsaj upam. O čustvih in občutkih? Nedvomno!”

Finzi je glasbo sprva študirala na Konservatoriju v Casablanci, na katerem sta poučevala tudi oba njena starša. Z desetimi leti se je vpisala na sloviti Pariški konservatorij, kjer je študirala klavir in kompozicijo, danes pa tam deluje kot pedagoginja. Obenem je umetniška vodja več festivalov, pogosto pa tudi rezidenčna skladateljica orkestrov. Za svoje ustvarjalno delo je prejela številne nagrade, med njimi Grand Prix de la SACEM, Georges Enesco Prize in Prix Florent Schmitt. V svojem delu rada prepleta raznolike sloge in kulturne vplive — od flamenka v skladbi Ode à Dali do afriških ritmov v Nomade in Brume de Sable. Prav tovrstna odprtost je pripeljala tudi do nastanka skladbe Impression Tango (Impresija tanga, 2005/2008) : “Vedno sem čutila strast do tanga. Nekega dne me je violinistka Marianne Pikety prosila za skladbo za violino in harmoniko … in tako se je začel ta za klasičnega skladatelja zahtevni izziv: napisati tango. Ena glavnih značilnosti te glasbe zame leži v nenehnem menjavanju napetosti in sprostitve. Prav to je postala osnovna vsebina moje skladbe, izkoristila sem jo v veliki meri in strastno. Obožujem tango!”

 

Sergej Rahmaninov (1873—1943) se je rodil 1. aprila 1873 v ruski aristokratski družini z močnim vojaškim in glasbenim ozadjem. Že pri štirih letih je pričel z učenjem klavirja in hitro pokazal izjemen glasbeni talent; pri desetih letih je bil sprejet na Državni konservatorij v Sankt Peterburgu. Njegovo otroštvo pa je bilo hkrati polno negotovosti in čustvenih pretresov. Oče je obsesivno zapravljal družinsko premoženje in izgubljal posestva, zaradi česar se je družina nenehno selila. Med letoma 1883 in 1885 je Sergej izgubil dve sestri: Sofijo, ki je umrla med epidemijo davice, in Jelena, ki mu je predstavila glasbo Čajkovskega in pomembno vplivala na njegov glasbeni razvoj, a je umrla zaradi anemije. Po ločitvi staršev je mati, zdaj samohranilka, kmalu izgubila nadzor nad njegovim šolskim delom, kar je povzročilo drastičen upad njegovega učnega uspeha; ob koncu leta ni opravil izpitov iz splošnih predmetov.

Po nasvetu svojega nečaka Aleksandra Silotija, nadarjenega pianista in nekdanjega učenca Franza Liszta, ga je mati prepisala na Moskovski konservatorij. Ta odločitev, sprva motivirana bolj z nujo kot izbiro, se je izkazala za prelomnico v njegovem glasbenem razvoju. Pod strogim mentorstvom Nikolaja Zvereva, tedaj vodilnega klavirskega pedagoga, se je Rahmaninov razvil v enega najbolj briljantnih klavirskih virtuozov svojega časa. Hkrati je v Zverevovem domu spoznal številne vodilne ruske glasbenike, med njimi skladatelja Antona Arenskega in Petra Iljiča Čajkovskega, ki je postal njegov ključni umetniški vzornik.

Trio élégiaque (Elegični trio) št. 1 je Sergej Rahmaninov ustvaril na začetku leta 1892, ko mu je bilo komaj osemnajst let. Delo je nastalo izjemno hitro – v zgolj treh dneh, med 18. in 23. januarjem – in je bilo premierno izvedeno konec januarja istega leta na njegovem debitantskem koncertu v Moskvi, kjer se je kot solist predstavil tudi z deli Chopina, Liszta in Čajkovskega. V nasprotju s pričakovanji zvrsti je skladba zasnovana kot en sam obsežen stavek, razdeljen na dvanajst kontrastnih odsekov, ki se nenehno razvijajo in spreminjajo v tempu, razpoloženju in karakterju. Uvodni Lento lugubre predstavi elegično glavno temo klavirja nad nežno in mehko spremljavo godal. Vsako od godal dobi priložnost razvijati glavno temo, kar ustvarja občutek dialoga in instrumentalne razpršenosti. V nadaljevanju sledijo živahnejše epizode (più vivo, con anima, appassionato), v katerih se tema razširja in modulira, prehaja od intimne liričnosti do vrhunca skladbe, zaznamovanega z dramatično, skoraj orkestralno intenzivnostjo. Klavir ohranja vodilno vlogo, pogosto izpostavljen s samostojnimi virtuoznimi figuracijami, medtem ko godali oblikujeta kontrastne glasbene plasti in teksture. Sklepni del skladbe prinaša umiritev in temnejšo zvočnost; zaključi se s pogrebnim maršem, ki se neposredno navezuje na Klavirski trio v a-molu Petra Iljiča Čajkovskega. Čeprav so vplivi Čajkovskega jasni, delo že kaže Rahmaninovo izrazno moč, tehnično zrelost in glasbeno individualnost, s tipičnimi potezami, ki bodo zaznamovale njegovo kasnejše ustvarjanje – širokimi melodičnimi loki, bogatim harmonskim tkivom, dramatičnimi kontrasti in virtuozno rabo klavirja kot nosilca glavne tematske ideje in izraznega vrhunca.

 

Podobno kot pri Rahmaninovu, se je tudi karierna pot Roberta Schumanna (1810—1856) sprva razvijala kot pot koncertnega pianista. Po poškodbi roke pa je namero opustil ter se preusmeril v skladanje in glasbeno kritiko. Leta 1834 je ustanovil revijo Neue Zeitschrift für Musik (Nova revija za glasbo), ki je sprva objavljala novice in analize novih glasbenih del, sčasoma pa je postala tudi platforma za Schumannove filozofske in estetske razmisleke o glasbi. Njegovi teksti pogosto presegajo zgolj glasbenokritično vrednost – vsebujejo literarno kakovost, ki odraža njegovo tesno povezanost z literaturo in poezijo. Ta literarni navdih se pogosto odraža tudi v njegovih skladbah, ki postanejo poligon za razvoj likov, podobnih tistim iz literature. Najbolj znana tovrstna lika sta ekstrovertiran, nastopaški, zaletav in mestoma celo agresiven Florestan ter introvertiran, pasiven, liričen in zasanjan Eusebius. Kontrastna lika zrcalita skladateljevo osebnost, domnevno zaznamovano z bipolarno motnjo, ki je njegovo življenje razdelila v serijo maničnih in depresivnih epizod – njegovo labilnost, pretirano čustvovanje in nenadne prehode med skrajnim optimizmom in navdušenjem na eni ter omahovanjem, dvomi in depresijo na drugi strani.

Leto 1948, leto nastanka skladbe Adagio in Allegro, je za Roberta Schumanna predstavljalo obdobje okrevanja po eni od posebej dolgotrajnih in težavnih epizod depresije. Skladatelju se je postopoma vračalo zanimanje ustvarjanje, ob tem pa so nastali štirje cikli krajših karakternih komornih del: poleg omenjene skladbe še Romance za oboo in klavir, Fantasiestücke (Fantazijske skladbe) za klarinet in klavir ter Stücke im Volkston (Skladbe v ljudskem slogu) za violončelo. Skladba Adagio in Allegro je bila prvotno zasnovana za rog. Clara Schumann, ki je kot pianistka sodelovala pri premierni izvedbi skladbe, je v svoj dnevnik zapisala: “Skladba je  prav po mojem okusu, čudovita, sveža in strastna!” Celo skladatelj je nekoč omenil, da se je med njenim ustvarjanjem “zabaval”. Skladba je dvodelna in že od uvoda zaznamovana z globoko introspektivnim in čustveno bogatim Adagiom, ki odraža notranje pretrese in kontrastna čustva skladatelja. Sledi ognjevit in strasten Allegro, poln virtuoznih figuracij in dinamičnih prehodov, ki se pred zaključkom za trenutek umiri v subtilno reminiscenco uvodne teme.

Schumannovo ustvarjanje se je – drugače kot pri večini velikih skladateljev – razvijalo v jasno zamejenih ustvarjalnih obdobjih, ki jih je zaznamovala osredotočenost na posamezne glasbene zvrsti. Do leta 1840 je ustvarjal predvsem klavirsko glasbo, leto poroke s Claro Wieck pa je prineslo izrazit preobrat k samospevu; v obdobju intenzivnega ustvarjanja jih je nastalo okoli 120. Na Clarino prigovarjanje se je Schumann nato prvič resneje podal v simfonični svet. Leta 1841 sta nastali Simfonija št. 1 v B-duru (Pomladna) in Simfonija v d-molu, kasneje predelana v Simfonijo št. 4. Po obvladovanju simfoničnega aparata pa se je znova obrnil k intimnejšim zvočnostim. Leto 1842 je posvetil komorni glasbi in v izjemno kratkem času ustvaril več obsežnejših del: tri godalne kvartete, klavirski trio ter klavirski kvintet in kvartet. Slednja veljata za nekakšen par, saj sta nastajala deloma sočasno in sta zasnovana v Es-duru. Kljub skupni tonaliteti pa ima vsak svojo izrazito identiteto: kvintet deluje monumentalno, z razširjenimi potezami, medtem ko kvartet prepriča z zgoščeno obliko, subtilno notranjo dinamiko in intimnejšim značajem. Njegova spevna melodika, motivični razvoj, kontrapunkt, živahni scherzo in celo fuga se stapljajo v bogato celoto, ki odraža Schumannovo poglobljeno študijo klasičnih mojstrov – Haydna, Mozarta in zlasti Beethovna..

Klavirski kvartet v Es-duru velja za eno osrednjih del romantične komorne literature. Skladba je zasnovana v štirih stavkih, ki jih povezuje skupno motivično jedro, kar daje delu občutek notranje povezanosti in organske celote. Prvi stavek se začne s počasnim, zadržanim uvodom, iz katerega se razvije osrednji motiv, ki zaznamuje celotno sonatno strukturo in se v različnih preoblikovanjih vrača skozi celoten stavek. Kljub navidezni preprostosti tem je glasba izrazno bogata, napeta in dramatična. Drugi stavek, scherzo, prinaša značilen Schumannov nemir in ritmično ostrino. Čeprav vsebuje kar dva tria, se odvija v skoraj neprekinjenem toku, kar ustvarja vtis silovitega in neustavljivega gibanja. Kontrastni tretji stavek, lirični adagio, razkrije Schumanna kot izrazitega romantika: spevna, globoko čustvena melodija se sprva pojavi v violončelu, v srednjem delu pa doseže skoraj sakralno razsežnost. Finale skladbe združuje virtuoznost, gibkost in kontrapunktično spretnost. Temelji na fugi, ki se postopoma prepleta z bolj spevnimi odseki, ob tem pa se motivično navezuje na začetni stavek. Skladba se tako sklene v energičnem in izrazno polnem zaključku, ki poudari klavir kot osrednji nosilec glasbenega dogajanja ter potrdi Klavirski kvartet v Es-duru kot mojstrsko, celovito oblikovano delo romantične komorne literature.

Urška Rihtaršič

 

 

GLASBENIKI

Tanja Sonc je predstavnica mlade generacije slovenskih violinistov. Osvojila je številne nagrade na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, med katerimi so najpomembnejše prve nagrade na Brahmsovem tekmovanju v Pörtschachu (Avstrija 2011), na tekmovanju Ferdo Livadić (Hrvaška 2012) in Mladi virtuozi v Zagrebu (2007). Leta 2015 je osvojila 3. nagrado na Kiwanis tekmovanju v Zürichu, 2016 pa prvo nagrado na New Stars Competition.Tanja se je začela učiti violino pri petih letih. Po končanem študiju pri Primožu Novšaku v Ljubljani, se je izpopolnjevala pri Wonji Kim Ozim in Igorju Ozimu na Mozarteumu v Salzburgu. Podiplomski študij na Zürcher Hochschule der Künste v Zürichu v razredu Nore Chastain je z odliko zaključila junija 2017. Leta 2012 je uspešno opravila avdicijo za praktikum v orkestru Tonhalle Zürich. V sezoni 2017/2018 je Tanja postala članica orkestra ”Zürcher Kammerorchester”. Poleg številnih nastopov v Sloveniji kot solistka in komorna glasbenica, je koncertirala še v Italiji, Nemčiji, Švici, Avstriji, Belgiji, Franciji, Bolgariji, Libanonu, ZDA, na Hrvaškem ter Češkem. Povabljena je bila na priznane seminarje in festivale “Seiji Ozawa International Academy”, “Hohenstaufen Internationale Kammermusik Akademie”, “International Musicians Seminar Prussia Cove” ter “Kronberg Academy 2015”. Kot solistka je nastopala s številnimi orkestri, kot so Orkester Slovenske filharmonije, Sim-fonični orkester RTV Slovenije, Komorni godalni orkester SF, Orkester Hrvaške radiotelevizi-je, Orkester Akademije za glasbo in drugimi. Sodelovala je s priznanimi dirigenti kot so Marko Letonja, George Pehlivanian, Keri Lynn Wilson, Petko Dimitrov, En Shao. Tanja Sonc je Gallusova varovanka, prejemnica štipendije MOL in Rotary klubov Ljubljane. Bila je štipendistka Notenstein La Roche Privatbank, od 2017 naprej pa je štipendistka Villa Musica Rheinland-Pfalz. Tanja je “Artist in Residence” na “Molaeb Festival For Chamber Music And Fine Arts” v Libanonu ter umetniška voditeljica komornega festivala “Sonc Festival” v Sloveniji.

 

Ribal Molaeb, rojen v Libanonu, je začel študirati glasbo (violo) na Mozarteumu v Salzburgu in ga nadaljeval na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je leta 2018 diplomiral z odliko. Ribal Molaeb je kot solist igral na recitalu v dunajskem Musikverinu. Je član Barenboimovega orkestra West Eastern Divan. Poleti 2015 je ustanovil festival Molaeb Festival For Chamber Music And Fine Arts. Na njegovi zgoščenki My Years in Vienna 2010–2018 so poleg lastnih kompozicij tudi violinske sonate Brahmsa in Hindemitha. Zaradi svoje impresivne kariere kot komorni glasbenik je bil nedavno imenovan za vodjo oddelka za godala na libanonskem nacionalnem konservatoriju. V Švici je predsednik in umetniški vodja kulturnega društva SUMITO.

 

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor, do leta 2023 je poučeval tudi na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem. Od marca 2024 poučuje in koordinira oddelek komorne igre na Univerzi za umetnost v Gradcu v Avstriji.

 

Marie Sophie Hauzel, rojena 1. decembra 2000, je prve ure klavirja začela obiskovati že pri 4 letih, pri 8 letih pa je bila sprejeta kot mlada študentka na Mozarteumu v Salzburgu, kjer je bila učenka prof. Andreasa Weberja. Od leta 2015 je vzporedno z gimnazijskim izobraževanjem študirala koncertno klavirsko igro in bila tako ob vpisu v starosti 15 let najmlajša redna študentka na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, kjer je v starosti 20 let zaključila študij za pridobitev diplome. Leta 2023 je magistrirala na Glasbeni akademiji v Münchnu pri prof. Markusu Bellheimu. Med študijem je obiskovala dodatne ure in mojstrske tečaje pri mednarodno priznanih učiteljih klavirja in profesorjih, med drugim pri Rudolfu Buchbinderju, Cyprienu Katsarisu, Langu Langu, Arnulfu von Arnimu, Karlu Heinz Kämmerlingu in Andreasu Groethuysnu. Kot solistka koncertira z orkestri, kot so Filharmonija Luksemburg, Mozarteumorchester Salzburg, Camerata Salzburg, Züricher Kammerorchester, Shenzhen Philharmonie, Duisburger Philharmonie, Folkwang Orchester Essen, Philharmonie Bad Reichenhall, Junge Sinfonie Berlin in venezuelski orkester El Sistema. Gostovala je že v številnih evropskih državah, pa tudi v ZDA in na Kitajskem. Nastopila je na primer na Salzburškem festivalu, Salzburškem Mozartovem tednu, Kissinger Sommer, Schleswig Holstein Festivalu, Mecklenburg Vorpommern Festivalu, Gezeitenfestivalu in Mozartovem festivalu v Shenzhenu, koncertirala pa je med drugim tudi v Dunajski koncertni dvorani, Münchenskem Gasteigu, Filharmoniji v Luksemburgu, koncertni dvorani v Shenzhenu in Nacionalnem centru za uprizoritvene umetnosti na Kitajskem, Herkulessaalu v Münchnu, Filharmoniji v Essnu in Konzerthausu v Dortmundu. Marie je nagrajenka številnih nacionalnih in mednarodnih tekmovanj, med drugim mednarodnega tekmovanja Balys Dvarionas, mednarodnega tekmovanja Jenö Takasc, mednarodnega tekmovanja Hans von Bülow in tekmovanja Carl Bechstein. Osvojila je številne prve nagrade z najvišjim številom točk na tekmovanju Jugend musiziert, zaradi česar je postala štipendistka nemške fundacije Deutsche Stiftung Musikleben in fundacije Carl Bechstein Stiftung. Poleg tega je štipendistka Mozartove družbe v Dortmundu. Marie je bila gostja v različnih televizijskih in kulturnih oddajah, na primer v oddaji Stars von morgen - ZDF z Rolandom Villazonom ali v oddaji Wir spielen für Österreich - ORF.

 

Več informacij:

www.carpeartem.eu

Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171

 

[1] Odstavek je deloma povzet po članku Gregorja Pompeta Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc: estetski razkol in poetsko bratstvo.