Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo 20. in 21. novembra 2025 v Dvorani Frana Žižka premierno uprizorila eno najpomembnejših klasičnih komedij srbskega dramatika Branislava Nušića Gospo ministrico v režiji Veljka Mićunovića. Igrajo Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Julija Klavžar, Gaja Filač, Blaž Dolenc, Vojko Belšak, Žan Koprivnik, Petja Labović, Davor Herga, Viktor Hrvatin Meglič, Irena Varga, Minca Lorenci, Mirjana Šajinović, Gorazd Žilavec ter Jan Matija Horvat / Miha Mir.
Gospa ministrica (1929) Branislava Nušića, enega najpomembnejših srbskih dramatikov in mojster družbene satire, je komedija, ki natančno secira družbene šibkosti – predvsem neustavljivo željo posameznika, da postane 'nekdo', ne glede na lastne zmožnosti ali intelektualni domet. V središču zgodbe je Živka Popović, žena državnega uradnika, ki ob moževi napredovanju v ministra doživi burno preobrazbo in se v svoji zaslepljenosti ujame v groteskno igro družbenega prestiža. Nušić v komediji razgrinja univerzalne mehanizme napuha, ki ostajajo presenetljivo aktualni: obsedenost s statusom, površinski blišč, pozaba lastnih korenin in lahkotno sprejemanje iluzij o lastni pomembnosti. Zaradi ostrega humorja, kritike korupcije, brezizhodnega birokratskega aparata in mehkih točk človeške ambicioznosti ostaja izjemno aktualna tudi skoraj stoletje po nastanku.
Režiser Veljko Mićunović poudarja, da komedija ne govori o karierizmu, temveč o temeljni človeški lakoti po pripadnosti: »Ljudje niso smešni, ko se spremenijo – smešni so, ko mislijo, da so se spremenili na bolje. Živka Popović je istočasno komična figura in žrtev. Obkrožena je s pijavkami in laskači, ki se hranijo z njenim vzponom in padcem.«
Dramaturg Slobodan Obradović pa dodaja, da smeh pri Nušiću nikoli ni le smeh. Lik Živke Popović je odrsko povečevalno steklo mentalitete, ki se ob prvi priložnosti odreče preteklosti in si nadene 'novi jaz'. Komedija razkriva, kako hitro družbeni vzpon postane medijski spektakel, napuh pa transparenten del vsakdana. V gledališkem listu za piše: »Današnji napuh ne potrebuje več ogledala. Družbeni vzpon ni nič vreden, če ni medijsko obeležen. Nušićev pogled na duhovni padec naroda je preroško natančen, Živka pa ostaja univerzalno ogledalo, v katerem še danes vidimo svoj nasmeh.«
Uprizoritev je v prevodu Mojce Marič, scenografijo Zorane Petrov, kostumografijo Lea Kulaša, izvirno glasbo Nevene Glušica in oblikovanjem svetlobe Tomaža Bezjaka.
