NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO
6. koncert komornega cikla Carpe artem
Ples krokijev
Sreda, 14. maj 2025, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor
Ob 19.00 se bo z glasbeniki pogovarjala muzikologinja Urška Rihtaršič.
Na sklepnem koncertu komornega cikla Carpe artem z naslovom Ples krokijev bodo nastopili priznani slovenski glasbeniki: trobentačica Urška Rošer, violinistki Lalita Svete in Mateja Ulaga, violist Peter Njegovan, violončelist Gorazd Strlič, kontrabasist Žiga Trilar ter pianistka Ana Semič Bursać.
V manjših komornih sestavih bosta zazvenela Trio za trobento, violino in klavir sodobnega ameriškega skladatelja Erica Ewazena ter cikel Pet krokijev slovenskega modernista Darijana Božiča. Ob tem bomo prisluhnili dvema skladbama iz obdobja romantike: Four Dances Josepha Holbrooka je skladateljevo zgodnje raziskovanje komorne glasbe, Septet za klavir, trobento in godala Camilla Saint-Saënsa pa velja za komorni biser francoskega romantizma.
Program
Eric Ewazen: Trio za trobento, violino in klavir
Darijan Božič: Pet krokijev za trobento, klavir in kontrabas
Joseph Holbrooke: Four Dances, op. 20 za klavir, dve violini, dve violi, violončelo in kontrabas (ad lib.)
Camille Saint-Saëns: Septet za klavir, trobento in godala, op. 65
O programu
Trio za trobento, violino in klavir (1992) sodobnega ameriškega skladatelja Erica Ewazena (1954) se začne tiho in subtilno ter tako nakazuje, da je skladatelj ustvaril komorno okolje, kjer inštrumenti nastopajo kot enakovredni sogovorniki, se medsebojno prepletajo in podpirajo, občasno pa iz njega izstopijo v solističnih gestah. Liričnemu prvemu stavku, ki ga zaznamuje umirjena melodija trobente z dušilcem, sledi sledi kontrasten drugi stavek z rustikalnim značajem slovanskega plesa in energičnimi ostinatnimi ritmi, ki jih skoraj igrivo prekinjajo nepričakovane metrične spremembe. Tretji stavek prinaša sorodne aluzije na ljudsko glasbo vzhodnoevropskega in skandinavskega prostora. Mehke, v nižji legi oblikovane melodije trobente spremlja violinski tremolo z bogatim spektrom barvnih nians, ki mestoma spominja na zvok marimbe. Hitri in radostni finale se začne kot hudomušen poklon Beethovnovi klavirski sonati Waldstein, enemu ključnih del njegovega »herojskega« obdobja. Vpliv te estetske drže je čutiti tudi v silovitosti glasbenega toka, ki z vrnitvijo melodičnega materiala prvega stavka — tokrat v trobenti brez dušilca — zaokroži celotno skladbo in jo povede v pompozen zaključek.
Ewazenova glasba, ki v občutjih prehaja med krhkostjo hrepenenja in silovitostjo zanosa, vsem trem izvajalcem ponuja obilo priložnosti za izraz tehnične spretnosti, muzikalnosti in interpretativne dovršenosti — tako v skupnem muziciranju kot v solističnih pasažah. Obenem predstavlja odličen vpogled v skladateljev glasbeni jezik, ki ga zaznamujejo bogata melodična invencija, ritmična živahnost in barvita harmonija. Vse to je podprto z izjemno spretno inštrumentacijo, ki odraža Ewazenovo poglobljeno poznavanje in razumevanje značilnosti posameznih inštrumentov. Slednje potrjujejo številna priznanja, ki jih je prejel za svoja dela, ter obsežen niz naročil uglednih izvajalskih sestavov. Ta pomembno prispevajo k nenehnemu širjenju njegovega bogatega opusa, ki še posebej izstopa na področju komorne glasbe za trobila in del za pihalne orkestre. V Ohiu rojeni Eric Ewazen (1954) je dodiplomski študij kompozicije zaključil na Eastman School of Music, magisterij in umetniški doktorat pa je pridobil na univerzi Julliard v New Yorku, kjer je od leta 1980 tudi zaposlen.
Darijan Božič (1933), skladatelj, dirigent in violist, rojen v Slavonskem Brodu, je na slovensko glasbeno prizorišče resneje stopil v šestdesetih letih 20. stoletja, predvsem kot član skladateljske skupine Pro Musica Viva. To so poleg Božiča sestavljali še Ivo Petrić, Kruno Cipci, Jakob Jež, Milan Stibilj, Lojze Lebič, Alojz Srebotnjak in Igor Štuhec — skladatelji mlajše generacije, ki jih je povezovala želja po spoznavanju in dohitevanju sodobnih tokov zahodnoevropske glasbene avantgarde. Kljub tradicionalnemu izobraževanju — študij kompozicije in dirigiranja je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dodatno pa se je izobraževal tudi v Parizu in Londonu — je Božič v polje klasične kompozicije vstopal prek tradicije jazza in prav to izhodišče je ključno za razumevanje njegovega glasbenega izraza. V svojih delih ni brezpogojno zavračal tradicionalnih strukturnih in tehnično-kompozicijskih modelov, kot je bilo pogosto značilno za generacijo iskalcev novega; namesto tega je tradicionalne postopke ritmično-metrične organizacije, funkcionalne harmonije, motivične gradnje in periodične oblike premišljeno vpenjal v raznolike sodobne kontekste – od strogo serialno organiziranega materiala do aleatorično razpuščenih zvočnih struktur.
Cikel Pet krokijev za trobento, klavir in kontrabas že z izbrano zasedbo potrjuje prisotnost jazzovskega vpliva opusu Darijana Božiča, obenem pa z naslovom razkriva temeljni značaj skladbe. Beseda kroki, privzeta iz francoščine, pomeni skico – hitro, zgoščeno zabeležen vtis, ki ne stremi k dokončani formi, temveč k izrazu bistvenega. Vsaka od petih miniatur s skupnim trajanjem le dobrih pet minut tako prinaša svoj značilen izrazni moment. Organizacija glasbenega materiala se v ciklu približuje načelom serializma. Pleg dvanajsttonske razporeditve tonskih višin je deloma serialno urejen tudi ritem, ki pa kljub temu vselej ohranja prepoznavno jazzovsko sinkopiranost. Ritmično-melodične gradnike, oblikovane s serialnimi tehnikami, skladatelj nadalje razvija z uporabo tradicionalnih oblikotvornih postopkov, kot sta variacija in periodična členitev — tako prvi kroki temelji na strettni zasnovi, medtem ko drugi nakazuje pesemsko obliko (A—B—A1).
Če je dvanajsttonska tehnika Božiču služila kot sredstvo za organizacijo horizontalnega glasbenega toka, pa je iz njegove težnje po racionalni kontroli glasbene vertikale izšla teoretska razprava Vertikalne strukture savremene muzike (Vertikalne strukture sodobne glasbe), ki jo je leta 1966 v dveh delih objavil v vplivni jugoslovanski glasbeni reviji Zvuk. V tem besedilu je Božič skušal na temelju akustičnih zakonitosti in načina glasbenega zaznavanja sistematično ovrednotiti harmonske in funkcijske odnose v sodobni glasbi. Za najbolj uporabne v tem kontekstu je štel terčne akorde, medtem ko je kvartne označil predvsem kot nosilce barvnosti. Cikel Pet krokijev je nastajal vzporedno s snovanjem teorije, skladatelj pa je v omenjeni razpravi kot primer konkretne uporabe svojih sistematizacij izrecno navedel dva odlomka iz te skladbe. Gre torej za delo, ki ne odraža le glasbenih tendenc svojega časa, temveč tudi neposredno odslikava avtorjevo teoretsko misel.
Pet krokijev velja za zgodnje modernistično delo Darijana Božiča, v katerem se ob jazzovsko obarvani zasedbi odraža tudi raziskovalni duh skladateljevega zgodnjega ustvarjalnega obdobja. Še zlasti izstopa klavirski part, ki vključuje tedaj priljubljene razširjene izvajalske tehnike, kot so preparacija in dušenje strun ter igranje znotraj resonančnega ohišja instrumenta. Kot zapiše muzikolog Matjaž Barbo v prispevku za Slovenski biografski leksikon, je Božič kasneje radikalni avantgardistični prelom s tradicijo uresničil predvsem z neposrednim posegom v samo institucijo umetnosti, ki je običajno razumljena kot umetniško delo in možnost njegove reprodukcije v mejah tradicionalno definiranega kulturnega dogodka. Eden najizrazitejših znakov tega preloma je skladateljevo zavračanje ustaljenih žanrskih opredelitev: pri Božiču simfonije niso več utelešenje čiste, avtonomne glasbene oblike, temveč postajajo ozvočena poezija; kantate se iz koncertnih vokalno-instrumentalnih del preoblikujejo v studijske kolaže elektronskih in mehanskih zvokov; opere pa prerastejo v večdnevne, interdisciplinarne projekte, pogosto brez linearne dramske strukture. Namesto enotnega in notranje logičnega glasbenega sistema poslušalec tu vstopa v večplastne zvočne strukture, sestavljene iz raznorodnih elementov. Božičeva glasba tako presega meje tradicionalne koncertne izkušnje ter se vzpostavlja kot zahtevna umetniška pozicija, v kateri je še zlasti po letu 1968 čutiti tudi močno družbeno in politično angažiranost. V tem kontekstu Božič ni zgolj skladatelj, temveč idejni ustvarjalec, ki išče nove možnosti umetniške artikulacije v spremenjenem svetu – onkraj institucije, žanra in konvencije.
Ob prebiranju biografskih zapisov o življenju in delu angleškega poznoromantičnega skladatelja Josepha Holbrooka (1878–1958) se težko izognemo vtisu, da je njegovo poklicno pot pogosto bolj kot glasbeni jezik usmerjala in zaznamovala njegova nenavadna, mestoma tudi težavna osebnost. Zaradi izjemne glasbene nadarjenosti je bil že pri petnajstih letih sprejet na Royal Academy of Music v Londonu, kjer je študiral klavir in kompozicijo. A ob izstopajočih izvajalskih spretnostih in skoraj neverjetni lahkoti, s katero je ustvarjal partiture, se je hitro pokazal tudi njegov svojeglav značaj. Namesto da bi na koncertu študentov klavirja zaigral napovedano Schumannovo Toccato v C-duru, je presenetil občinstvo z lastno skladbo L’Orgie – drznim in tehnično izjemno zahtevnim delom, ki je odražalo tako njegovo umetniško ambicijo kot neodvisnega duha.
V isto obdobje sodi tudi nastanek dela Four Dances (Štirje plesi; ok. 1894, rev. 1906), ki velja za enega najzgodnejših primerov Holbrookove izvirne skladateljske govorice in domiselnosti na področju komorne glasbe. Delo bilo sprva objavljeno pod naslovom Sekstet za klavir in godala, pri čemer je part kontrabasa označen kot ad libitum – torej neobvezen, vendar dobrodošel, saj dodatno utrjuje harmonsko osnovo in barvno polnost ansambla. Takšna izvedbena prilagodljivost je značilna tudi za številna poznejša Holbrookova dela, v katerih je pogosto eksperimentiral z neobičajnimi zasedbami. Suita obsega štiri značajsko raznolike miniature. Bohemian Dance (Bohemski oz. romski ples) delo odpre z iskrivo energijo in udarnim značajem; z živahnimi ritmi in temperamentno melodiko deluje kot poklon romskim plesnim idiomom. Valse Triste (Žalostni valček) je uglasbljena melanholija — zasanjan, čustveno zadržan stavek z občutljivo harmonizacijo in elegantnim fraziranjem, ki ustvarja razpoloženje zadržane introspektivnosti. Plantation Dance (Ples s plantaž) črpa navdih iz afroameriških ritmov in sinkop — slogovni vir, ki je bil v britanski glasbi tistega časa prava redkost. Holbrooke s tem drznim spojem razširja izrazne meje svojega časa in napoveduje stilno odprtost, ki jo bo ohranjal tudi pozneje. Tarantelle (Tarantela) zaključuje suito z virtuozo, ritmično izbrušeno živahnostjo — sklepni ples je bleščeč, a ne pretirano teatraličen, in zaokroži cikel z igrivim karakterjem. Vsak izmed štirih plesov deluje kot samostojna miniatura z jasno definirano atmosfero, skupaj pa tvorijo slogovno raznoliko in ritmično razgibano celoto. Delo osvetljuje Holbrookovo zgodnjo glasbeno identiteto: že tukaj se kažejo značilnosti, ki jih bo razvijal pozneje — nagnjenost k izrazitim ritmom, drzno kombiniranje slogovnih vplivov ter izjemna orkestracijska občutljivost, kljub komorni naravi zasedbe.
Po končanem šolanju je Holbrooke iz nuje sprejemal vsako glasbeno delo, ki se mu je ponudilo: koncertne turneje, pisanje, poučevanje, dirigiranje, glasbeno vodstvo. Ob tem je vztrajno skladal, revidiral svoje partiture in izkoristil sleherno priložnost — resnično ali namišljeno — da bi predstavil sebe in svoje delo vsakomur, ki bi lahko izkazal naklonjenost njegovi glasbi. Leta 1900 si je tako zagotovil izvedbo simfonične pesnitve The Raven (Krokar), vokalno-inštrumentalnega dela po literarni predlogi Edgarja Allana Poeja, do katerega je skladatelj gojil posebno naklonjenost. Glasbeni kritik Edwin Evans je leta 1904 zapisal, da Holbrookeov umetniški značaj v marsičem odseva Poejevega: »Bogata domišljija s težnjo k morbidnemu, bizarnemu in tistemu nedoločljivemu nevtralnemu ozemlju, ki obe skrajnosti ločuje; skoraj neomejena domiselnost in navdušenje, ki meji na razposajenost, predvsem pa občutek za ritem, ki se približuje fenomenalnemu — to so temelji Holbrookeovega glasbenega temperamenta.«
Uspeh Krokarja je sprožil obdobje največjega razcveta njegove kariere. S pomočjo mecena, lorda Howarda de Waldena, se je lahko odrekel poučevanju in pisanju za časopise ter se povsem posvetil skladanju. A tudi osvoboditev vsakdanjih skrbi ga ni ustavila pri pisanju polemičnih pamfletov in javnih sporih s kritiki, glasbeniki in institucijami. Holbrooke je bil izrazito zaverovan v lastno umetniško vizijo, pogosto na račun pragmatičnih odločitev. Vse bolj je dajal prednost zvočnemu eksperimentiranju in orkestralni barvitosti pred jasnostjo forme ali komunikativnostjo glasbene vsebine. Njegove skladbe so postajale vedno daljše, kompleksnejše in izvedbeno zahtevnejše — tako za izvajalce kot poslušalce — in pogosto težko umestljive v redne koncertne programe. Čeprav je bil Holbrooke pogosto karakterno zahteven in samouničevalno neprilagodljiv, ga danes vse bolj prepoznavamo kot nekonvencionalnega, a dragocenega glasbenega vizionarja.
Camille Saint-Saëns (1835–1921) velja za enega najpomembnejših francoskih skladateljev druge polovice 19. stoletja, njegov opus pa odlikuje izjemna glasbena širina. Poleg tega, da je bil dejaven kot skladatelj, pianist, organist, dirigent in učenjak, je Saint-Saëns skozi svoje življenje izkazoval izredno intelektualno radovednost. Ukvarjal se je z astronomijo, arheologijo, filozofijo in pisal poezijo. V mladosti je bil slavljen kot čudežni otrok in virtuoz, njegova glasba pa zajema skoraj vse glasbene zvrsti – od opere, simfonije in koncerta do komorne in klavirske glasbe. Kljub različnim ustvarjalnim pristopom pa se njegov kompozicijski slog ni nikoli oddaljil od klasičnih idealov jasnosti in uravnoteženosti.
V tem kontekstu Septet za trobento, klavir in godala, op. 65, zavzema posebno mesto v Saint-Saënsovem opusu. Zasedba, ki vključuje trobento, godalni kvartet, kontrabas in klavir, je bila za tisti čas precej nenavadna in odraža okoliščine nastanka dela. Zamisel za skladbo je prišla iz kroga ljubiteljskega glasbenega društva La Trompette, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja ustanovil Émile Lemoine, matematik in navdušen ljubitelj glasbe. Lemoine je redno prirejal salonske večere z ambicioznim programom komorne glasbe, na katerih je sodeloval tudi Saint-Saëns. Dolgoletno prijateljstvo s skladateljem je izkoristil za to, da ga je – skorajda z nadlegovanjem – prepričal v komponiranje resnejšega dela za trobento in godala, kombinacijo, ki se je takrat zdela precej eksotična. Sprva je Saint-Saëns prošnjo odklonil s šaljivo pripombo, da bi raje pisal za kitaro in trinajst pozavn. Vendar pa se je sčasoma omehčal in decembra 1879 prijatelju za novo leto poklonil kratko skladbo Préambule, ki jo je kasneje dopolnil v celoten Septet.
Slogovno delo združuje različne vplive. Saint-Saëns vključuje baročne plesne oblike in teksturne elemente, predvsem iz obdobja Couperina in Rameauja, kar je najbolj izrazito v Menuetu, Gavottiju in začetnem Préambulu. Po drugi strani se v načinu oblikovanja fraz, harmonij in sekvenčnih struktur čuti vpliv nemških romantikov, kot sta Schumann in Beethoven. Posebnost dela pa je tudi raba trobente, ki v tem kontekstu ni heroično solistično trobilo, temveč komorni instrument, vpet v glasbeni dialog in barvno razplastitev zasedbe. Zaradi tega je Septet pogosto označen kot predhodnik neoklasicizma — usmeritve, ki se je v 20. stoletju uveljavila pri skladateljih, kot sta Stravinski in Poulenc.
Septet je hitro postal eno najbolj priljubljenih del Camilla Saint-Saënsa, tako med izvajalci kot občinstvom.Tudi skladatelj jo je rad vključeval v svoj koncertni repertoar, pogosto z dvojnimi godalnimi zasedbami, saj je verjel, da tako doseže še bogatejši in polnejši zven. Danes Septet, v katerem se prepletajo duh klasicizma, aluzije na preteklost in subtilno predčutenje novega časa, ostaja edinstvena mojstrovina komorne literature – biser poznega francoskega romantizma, ki navdušuje s svežino, eleganco in ritmično igrivostjo.
Urška Rihtaršič
Glasbeniki
Trobentačica Urška Rošer je glasbeno pot začela na Glasbeni šoli Gornja Radgona pri prof. Tomažu Polaku, leta 2011 pa uspešno maturirala na Konservatoriju za glasbo v Mariboru pri prof. Dušanu Remšaku. Študij prve stopnje je opravljala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu pri prof. Stanku Arnoldu in leta 2015 z odliko diplomirala. Med študijem se je dodatno izpopolnjevala na študijski izmenjavi na Visoki šoli za glasbo Karslruhe, pri priznanem prof. in poustvarjalcu Reinholdu Friedrichu. Magistrski študij je z odliko zaključila na Visoki šoli za glasbo, teater in medije Hannover, pri prof. Jeroenu Berwaertsu. Je večkratna udeleženka mednarodnih tekmovanj v Novem Sadu in Beogradu, kjer je prejela vrsto nagrad. Eden večjih dosežkov je tekmovanje “Praška pomlad” na Češkem leta 2016, kjer je dosegla 6. mesto. Nagrajena je bila tudi na državnih tekmovanjih “Temsig”, kjer je s triom trobent prejela zlato plaketo ter II. nagrado in s kvartetom trobent zlato plaketo ter I. nagrado. Kot solistka je leta 2011 prejela zlato plaketo in kot prvonagrajenka nastopila z orkestrom Slovenske filharmonije. V letu 2014 je prejela zlato plaketo in II. nagrado. Redno je bila povabljena v mladinske orkestre kot so Branimir Slokar v Ljubljani, Aurora Chamber Music na Švedskem in Gustav Mahler Jugendorchester. Kot komorna glasbenica je bila članica Austrian brass banda, European Brass Ensembla in Brass banda Slovenija, občasno pa sodeluje s trobilnim ansamblom Worldbrass in SiBrass. Pomemben mejnik v njeni karieri, je bila zmaga na avdicji za orkestrsko akademijo v Symphonie Orchester des Bayerischen Rundfunks v Münchnu, s katerim je dve leti koncertirala po svetovnih odrih ob vrhunskih glasbenikih in s priznanimi dirigenti. Izobraževala se je na številnih mojstrkih tečajih in sodelovala z različnimi orkestri kot so: Oslo Philharmonic, Mahler Chamber Orchestra, Slovenska filharmonija, Oper Graz, Orchestra da Camera di Mantova, Bremer Philharmoniker, Staatsoper Hannover, Staatstheater Braunschweig, Orkester Festivala Maribor, Musica assoluta (Hannover), … Urška je bila od leta 2020 tutti trobenta v švedskem nacionalnem orkestru Göteborgs Symfoniker, od letošnjega leta pa je zaposlena kot solo trobenta Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Lalita Svete je nagrajenka več mednarodnih tekmovanj in prejemnica štipendijskega sklada “Arkadija Fomina” festivala komorne glasbe North Shore (2018) ter nagrade “EMF Pirastro” za mlade umetnike (2021). Leta 2021 je v sodelovanju z Radiom Slovenija ARS in založbo ZKP izdala album “Silhouettes”. Posnetke violinistke so predvajali tudi na RTV SLO in BBC Radio 3. Njeno glasbeno pot spremljajo sodelovanja z orkestri, kot sta Orkester Radia Slovenije, Orkester Slovenske Filharmonije in Kijevska Kamerata. Nastopala je v priznanih koncertnih dvoranah, kot na primer v dunajskih Konzerthausu in Musikvereinu ter v Koncertni Hiši Avstrijskega Radia, nadalje v Teatro La Fenice, Teatro Malibran, v dvorani Slovenske Filharmonije in v Cankarjevem domu, ter na festivalih, kot sta Carinthischer Sommer Festival, Wien Modern in Festival Ljubljana. Lalita Svete je bila leta 1996 rojena v glasbeni družini na Dunaju. Violino se je pričela učiti s štirimi leti na Glasbeni šoli v Mariboru. Leta 2007 je debitirala v okviru Poletnega Festivala Lent. Istega leta je nastopala kot solistka z Zagrebškimi solisti na Hrvaškem, v Liechtensteinu, Avstriji in Sloveniji znotraj koncertne turneje v organizaciji fundacije “Musik & Jugend”. Svete je zaključila študij pri Borisu Brovtsinu na dunajski Privatni Univerzi “Musik und Kunst”. Mojstrski tečaji pri Vadimu Gluzmanu so pomembno prispevali k nadaljnjemu oblikovanju umetniške osebnosti mlade violinistke.
Mateja Ulaga je z igranjem violine pričela pri sedmih letih pri profesorici Maji Glavač v Laškem. Šolanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Jerneju Brencetu ter prof. Roku Zgoncu. Leta 2017 je uspešno opravila sprejemne preizkuse na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Magistrski študij je leta 2022 z odliko opravila na Akademiji za glasbo v razredu prof. Janeza Podleska. Tekom študija je prejela naslednja priznanja; zlato priznanje in 2. nagrado na 55. hrvaškem državnem tekmovanju komornih skupin (2017), zlato priznanje in 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Oskar Rieding (2019), srebrno priznanje na državnem tekmovanju TEMSIG (2020) ter zlato plaketo na internetnem tekmovanju Beograd (2020). S triom MUS-ka je v letu 2021 prav tako nastopila v sklopu Glasbene mladine ljubljanske ter v letih 2019 in 2021 nastopila v Unionski dvorani Maribor v sklopu festivala Lent. Po zaključenem študiju je dve leti poučevala violino na nižji glasbeni šoli, trenutno pa je zaposlena kot violinistka v Simfoničnem orkestru SNG Maribor. Prav tako sodeluje tudi pri drugih komornih sestavih in orkestrih; pri akustični glasbeni skupini Artistik, salonskem orkestru Lucky&thePipes ter Komornem godalnem orkestru Maribor.
Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu profesorice Sanje Pančevski v OGŠ “Slavko Zlatić” v Poreču, šolanje je nadaljeval v SGŠ “Ivan Matetić Ronjgov” na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić. Magistiral je pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik je različnih glasbenih nagrad doma in na tujem. V svojih srednješolskih in študijskih letih je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester Opera in Balet Ljubljana, orkester Slovenske filharmonije). Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih (Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Martin Wink). Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.
Gorazd Strlič je diplomski in specialistični študij zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Cirila Škerjanca. Je dobitnik Klasinčeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Dosegel je številne vrhunske rezultate na mnogih državnih in mednarodnih tekmovanjih. Redno sodeluje na festivalih (Festival Ljubljana, Festival Stična, Glasbeni september, Festival Lent, Festival Maribor). Veliko časa posveča komorni igri v zasedbah Spiri Art in Trio Maribor. Zaposlen je kot prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor.
Žiga Trilar je z oceno "Summa cum laude" zaključil študij kontrabasana Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Zorana Markovića in se dodatno izpopolnjeval pri Matthewu McDonaldu, Slawomirju Grendi, Herbertu Mayrju, Iztoku Hrastniku in drugih. Kot študent je upešno opravil avdicijo za mednarodni mladinski orkester Gustava Mahlerja, s katerim se je udeležil treh mednarodnih turnej. Kot aktiven komorni glasbenik sodeluje s številnimi priznanimi glasbeniki (Mate Bekavac, Andrej Žust, Matic Kuder, Jaka Stadler, Matjaž Bogataj in drugi). Zdaj deluje kot solo kontrabasist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in je profesor na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor.
Ana Semič Bursać je po zaključenem šolanju na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri Heleni Megušar in Hinku Haasu diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak in magistrirala na Visoki šoli za glasbo v Baslu v razredu Tobiasa Schabenbergerja. V času šolanja je prejela več nagrad na pianističnih tekmovanjih ter se dodatno izobraževala pri Dmitriju Bashkirovu, Aleksandru Madžarju, Normi Fisher in drugih. Je prejemnica Škerjančeve nagrade ter Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani. Redno snema za arhiv RTV Slovenija, koncertira samostojno, kot solistka z orkestri in v komornih zasedbah ter sodelije v produkcijah Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Zaposlena je kot profesorica klavirja na Glasbeni šoli Celje.
Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: info@carpeartem.eu, 041 866171
