SNG Maribor včeraj in danes

SNG Maribor, največji javni kulturni zavod v Sloveniji

SNG Maribor je največji javni kulturni zavod v naši državi. Je edina gledališka hiša v Sloveniji in med redkimi v Evropi, ki pod svojo streho združuje dramski, glasbeni in plesni gledališki izraz. Drugače povedano, SNG Maribor sestavljajo Drama, Opera in balet ter Simfonični orkester. Poleg umetnikov in drugih neposrednih ustvarjalcev repertoarja so tu še strokovne in tehnične službe in ostala logistika. V naši gledališki hiši je več kot 300 stalno in okrog 150 honorarno zaposlenih ljudi. Naša hiša je tudi gostitelj in organizator vsakoletnega osrednjega festivala slovenskih dramskih gledališč Borštnikovo srečanje in tekmovanja mladih pevskih nadarjencev Ondina Otta.

Leta 1785 je gledališče v Mariboru prvikrat dobilo svoj domicil. Ta je bil v Lantierijevi svobodni hiši na današnji Vetrinjski ulici. Požarna nevarnost ga je kmalu spet spravila na cesto. Grof Brandis je zagretim gledališkim diletantom – tako so tedaj rekli amaterjem – dal v uporabo dvorano v mariborskem gradu. Do trajnejše prostorske rešitve je prišlo leta 1805. Tedaj se je gledališče naselilo v opuščeni špitalski cerkvi sv. Duha na Cerkvenem oziroma današnjem Slomškovem trgu.

Načrtno zgrajeno gledališko poslopje je Maribor dobil konec leta 1851. Sezidali so ga na vogalu današnjih Slovenske in Gledališke ulice. Okvirni tloris dvorane je od tistih časov ostal nespremenjen. Uglednejšo zunanjo podobo je gledališče dobilo, ko so ga povezali z leta 1865 dokončanim Kazinskim poslopjem. Po njegovi fasadi, ki zre na Slomškov trg, je prepoznavno še danes. Celoten kompleks je bil vse do razpada Avstro-Ogrske središče kulturnega in družabnega življenja mariborskih Nemcev. V njem je nekaj časa deloval znameniti avstrijski skladatelj Robert Stolz. Gledališke predstave v slovenskem jeziku, ki so ga zvečine negovali v raznih gostilniških prostorih, je doživelo lepše čase, ko so leta 1899 sezidali Narodni dom z lepo dvorano in za tem ustanovili še Dramatično društvo. To je slovenske predstave pripeljalo malone na profesionalno raven.

Z letom 1919 se je v gledališču na Slomškovem trgu začelo obdobje slovenskega poklicnega teatra. Dramo je vpeljal karizmatični ravnatelj Hinko Nučič, ki so mu sledili Valo Bratina, Rado Pregarc in Jože Kovič. Med domačimi avtorji je bil poudarjen Ivan Cankar. Igrali so tudi sodobne tuje avtorje, denimo Gorkega ali Bernarda Shawa. Gledališko-glasbeni repertoar je po letu 1928 zaradi finančne krize slonel predvsem na opereti. Najvidnejši osebi tistega časa sta bila skladatelj Viktor Parma in dirigent Andro Mitrović.

Leta 1941 je nacistični okupator slovensko gledališče v Mariboru odpravili in za tri leta uvedel nemško govoreče. Slovensko poklicno gledališče so obnovili leta 1945. Prvo predstavo je že v maju režiral Fran Žižek. Dramo so v zadnjih skoraj petih desetletjih kot umetniški vodje in dramaturgi najbolj zaznamovali Jaro Dolar, Vladimir Skrbinšek, Miran Herzog, Branko Gombač, Bojan Štih, Vili Ravnjak, Tomaž Pandur in Samo Strelec.

Od leta 1965 je Slovensko narodno gledališče v Mariboru vsak oktober gostitelj Borštnikovega srečanja slovenskih dramskih gledališč. Namen festivala je ovrednotiti minulo sezono in počastiti najboljše.

Prvi povojni ravnatelj Opere je bil Anton Neffat. Sledili so mu Demetrij Žebre, Ciril Cvetko, Jakov Cipci, ki se je prvi lotil sodobnejših in novejših slovenskih opernih del, Vladimir Kobler, Boris Švara, Henrik Neubauer, Stane Jurgec in Karen Kamenšek.

Prvo baletno predstavo je leta 1947 pripravila Marta Remškar. Za njo so kot hišni koreografi oziroma umetniški vodje v Mariboru delali Peter Golovin, Maks in Irena Kirbos, Radomir Milošević, Jelka Ivelja, Iko Otrin, Albert Likavec, Marin Turcu in Edward Clug.

Leta 1993, ko je bila dograjena in usposobljena nova velika dvorana kot osrednji prostor razširjenega kompleksa SNG Maribor, je ta tudi to kot celota dobil novo podobo. Že skoraj 140 let praktično nespremenjeno lice gledališča se po tistem v zahodni smeri nadaljuje z modernistično ubranimi arhitekturnimi toni. Prenovljena stara dvorana pa se v svoji bleščeči preobleki kaže kot dostojen reprezentant tradicionalistično zasnovanega gledališkega hrama.

Mejniki v razvoju mariborskega gledališča od začetka do danes