Ponudba za vrtce, osnovne in srednje šole 2009 / 2010

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor smo prepričani, da je pomembno in potrebno gledalce vzgajati že od malih nog. Zavedamo se, da ste pri prvih srečanjih otrok in mladostnikov z gledališko umetnostjo prav vi tista vez, ki jih povezuje z gledališko hišo. Zato si želimo dobrega in vzajemnega sodelovanja z vami. Veselimo se vseh vaših predlogov, kajti z vašo pomočjo smo in bomo še boljši.

Pred vami je knjižica, v kateri vam predstavljamo izbor predstav, nekatere za naše mlajše občinstvo. Predstave bodo primerno skrajšane in opremljene z zabavnimi in poučnimi komentarji. Razkošje velikega gledališkega odra, pisani kostumi in predvsem čudoviti pravljični svetovi, ki jih najbolj prepričljivo oživita otroška domišljija in gledališko-glasbena umetnost, bodo zagotovo pritegnili tudi nove generacije otrok. Prepričani smo, da se bo vam in vašim učencem ter dijakom obisk gledališča močno vtisnil v spomin in da se boste vsi vedno znova radi vračali.

Veselimo se sodelovanja in druženja z vami.

 

A. S. Puškin: Pravljica o carju Saltanu

 

Režiser Aleksander Anurov Koprodukcija Mini teatra Ljubljana in Drame SNG Maribor

Premiera 7. november 2009

Mali oder
Gledališko-lutkovna predstava za otroke med 6. in 10. letom

Domišljijska in nenavadna pravljica pripoveduje o vladarju Saltanu, ki si med tremi vrstnicami izbere za ženo tisto, ki pravi: »Carju sina porodim, da bi se postavil z njim.« Carju Saltanu je njena želja tako všeč, da jo izbere za ženo. Cesarjeva nevesta kmalu povije sina Gvidona, a zavrnjeni tekmici in tašča Barbaruha so tako nevoščljive, da skujejo zlobno ukano. Mlado mater in dečka preženejo na odprto morje in ju prepustijo negotovi usodi. Prijazen val brodolomca pripelje na samotni otok, kjer carjev sin Gvidon z vsakim dnem postaja močnejši in spretnejši. Nekega dne carjevič z lokom ustreli jastreba in s tem reši očarljivo labodko, ki v zahvalo Gvidonu pomaga. Na koncu se dobrosrčna labodka spremeni v prelepo nevesto, pred otokom pa se že kažejo ladje carja Saltana, ki prihaja na otok k ženi in junaškemu sinu.

Puškinova Pravljica o carju Saltanu predstavlja vrhunec umetniškega preoblikovanja ljudskega izročila. Uprizoritev v režiji Aleksandra Anurova, enega najbolj znanih ruskih igralcev in režiserjev, je prejela številne nagrade doma in v tujini: veliko nagrado 3. bienala ustanove lutkovnih ustvarjalcev (2005), na poljskem Festivalu Valise Lomza (2005) je Nataša Matjašec prejela nagrado za najboljšo igralko festivala, na ruskem festivalu KukArt v Sankt Peterburgu je uprizoritev prejela diplomo za podporo ruske kulturne tradicije, na 11. svetovnem festivalu lutkovne umetnosti Praga 2008 je nagrado za najboljšo igralko festivala prejela Nataša Matjašec.

 

K. Klančnik Kocutar: Kralj Matjaž

 

Režiserka Breda Varl Koprodukcija Drame SNG Maribor in Lutkovnega gledališča Maribor

Stara dvorana
Lutkovno-dramska predstava za otroke med 4. in 7. letom

Kralj Matjaž, ki so ga vile obdarile s čudežno močjo, se je moral kmalu po poroki z lepo Alenčico podati v boj s Turki. Alenčico je pustil doma, zaupal jo je v varstvo grajskim čuvajem, ki pa niso mogli preprečiti, da je turški sultan, ki si je lepotico zaželel za svojo ženo, ne bi odpeljal. Kralj Matjaž se je, da bi osvobodil Alenčico, z zvijačo pomešal med turško vojsko. Uspelo jima je pobegniti iz turškega tabora, a njuno srečo so ponovno skalili sovražni bojevniki. Pogumnega in dobrosrčnega kralja Matjaža, ki se je s peščico vojakov zatekel v gorovje, je v zavetje skrila gora Peca. Legenda pravi, da se bo zbudil, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize v gorski votlini. Takrat se bodo v deželo vrnili zlati časi, na svetu pa bo zavladal mir. Legenda o kralju Matjažu se je po ustnem izročilu od srednjega veka prenašala iz roda v rod v obliki pesmi in pripovedk. Lik dobrega kralja je nastal po ogrskem vladarju iz petnajstega stoletja Matiji Korvinu.

Kralja Matjaža je režirala lutkarica, profesorica, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Breda Varl, ki je magistrirala na praški akademiji na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče. Na mariborski Pedagoški fakulteti predava o lutkovni plastiki, scenografiji, lutkovni kulturi in vizualnih komunikacijah, vodi pa tudi številne seminarje doma in v tujini.

Maja Borin: Vilinček

Po motivih Minolijevega Vilinčka z Lune Uspešnica sezone 2007/2008
Režiserka Branka Nikl Klampfer

Mali oder
Gledališka predstava za otroke med 4. in 10. letom

 

Vilinček se nekega dne znajde med kričavo druščino vrstnikov, ki se pripravljajo
na praznovanje ob obiranju zlatih hrušk. Ob prvem srečanju naleti na vsevedno
klepetavo Žabonko, ki se čudi dejstvu, da je Vilinček neprestano tiho in sploh
ne govori. Vilinček je namreč drugačen od kričave in razposajene druščine, saj ne mara glasnega prepevanja in najraje »posluša tišino«. Žabonkin nagajivi prijatelj Pavlihec ni navdušen, da se je v njihovi druščini nenadoma znašlo »bitje«, ki naj bi med njih padlo z Lune. Ob Vilinčkovem prihodu nenadoma začno izginjati tudi sladke, zlate hruške. Milko se s svojim detektivskim nosom poda na raziskovanje in Vilinčka zaloti ob kraji hrušk. Cepetulja (ki se v Vilinčka zaljubi na prvi pogled) ne verjame, da je tihi fant kradljivec. Šef Medo ugotovi, da bo hruška še pred začetkom obiranja prazna. Kaj storiti? Kako najti krivca? Kdo bo razvozlal Vilinčkovo govorico in kako se bo razvozlala uganka o zlatih hruškah?

Domišljija in resničnost, razumevanje in sprejemanje drugačnosti, spoštovanje
narave in vseh bitij, s katerimi se srečujemo, se v uprizoritvi Vilinček združijo
v subtilno zgodbo prijateljstva in medsebojne ljubezni. Režiserka Branka Nikl
Klampfer je z ekipo ustvarila razgibano, nagajivo, detektivsko uprizoritev, ki se s smešnimi gibalnimi in besednimi situacijami giblje med svetom pravljic in vsakdanje resničnosti.

Peter Lund: Čarovnica Hillary gre v opero

Režiserka Branka Nikl Klampfer

Več kot 150 Uprizoritev

Mali oder
Gledališka predstava z glasbo za otroke med 6. in 10. letom

Glavna junakinja zgodbe je simpatična in zvedava čarovnica Hillary, ki med poslušanjem radia izve, da je v nagradni igri zadela čudovito nagrado – dve vstopnici za ogled operne predstave. Ampak kaj ji pomaga nagrada, če Hillary ne ve, kaj je opera. Poskuša si pomagati s čarovniško knjigo, pa v njej ne najde odgovorov na vsa vprašanja, ki se ji porajajo v radovedni čarovniški glavi. Tako na pomoč prikliče čarovnico in operno pevko Mario Bellacanta, ki jo popelje v skrivnostni svet opere. Hillary zanima, zakaj v operi vsi samo pojejo, zanima jo, kakšna zahrbtna čarovnija je to, kaj so tisti čudni »mušji drekci« na notnem črtovju, kakšne so operne zgodbe, kdo je dirigent, kaj so to operni glasovi … Za konec se Hillary in Maria uredita in odpravita v gledališče na operno predstavo Mozartove Čarobne piščali.

Peter Lund, nemški operni in dramski režiser ter dramatik, je v otroški glasbeni komediji Čarovnica Hillary gre v opero na duhovit in poučen način združil dramsko, operno in čarovniško umetnost in otroke popeljal v čarobni svet gledališča. Otroci uživajo v neposredni komunikaciji s Hillary, pa tudi ob zadregah, vprašanjih in zmotah male čarovnice, ki jim skozi zabavo in smeh predstavlja znanja s področja kulturnega izobraževanja in spoznavanja umetnosti.

Voltaire: Kandid ali optimizem

Režiserka Ivana Djilas

Stara dvorana
Predstava za srednje šole

Voltairov Kandid ali optimizem, ena največjih literarnih umetnin vseh časov, je nastala malone kot preblisk in na videz mimogrede. Satirično-filozofski roman, ki je bil takoj po tajnem natisu in izdaji v začetku leta 1759 prepovedan, ker naj bi bil pod tanko plastjo naivnosti bogokleten, v ospredje postavlja mladega, naivnega in nedolžnega Kandida, ki je popolnoma prežet z Leibnizevim optimizmom, s katerim mu glavo napolni njegov učitelj, samooklicani optimist Pangloss. Po izgonu iz gradu Kandid na lastne oči vidi in na lastni koži občuti vse stiske sveta, postane razočaran in opusti učiteljev optimizem. Kandid pooseblja tip človeka, ki ga napolnjuje zgolj najbolj normalna, preprosta in po svoje najdragocenejša lastnost povprečnega človeka – težnja k čutni sreči in ugodju na tem svetu. Zanj ne obstaja nobena stvar, ki presega to najosnovnejšo potrebo – rad bi živel v miru, v ljubezni s Kunigundo in s svojimi prijatelji. V tem je Kandid enak današnjemu človeku. Njegova pot k zrelosti je le ta, da na začetku misli, da bo vse to zlahka dosegel, po vseh nesrečah in trpljenju pa spozna, da je čutna sreča v življenju težko dosegljiva. Na koncu poti, oropan vseh iluzij in idealov, ugotovi, da bo moral za svoj skromni konček sreče poskrbeti sam.

Kandid ali optimizem je v režijski interpretaciji Ivane Djilas dobil sodobno preobleko atraktivne satire, ki v svoj kontekst duhovito vpleta prepoznavne ikone sodobne popkulture (Madonna, Marilyn Manson), videoposnetke, glasbene vložke, bogate kostume in zanimivo scensko postavitev.

 

Joe Orton: Pornoskop ali kaj je videl batler

Režiserka Mateja Koležnik

Stara dvorana
Predstava za srednje šole

Komedija Pornoskop ali kaj je videl batler se začne z avdicijo za službo tajnice pri psihiatru dr. Prenticeu. Da bi se dr. Prentice prepričal v fizično ustreznost bodoče tajnice, jo hoče še »strokovno« pregledati. Ob ženinem nenadejanem prihodu poskuša Prentice slečeno tajnico in sebe rešiti iz neprijetnega položaja, a situacija se s tem šele začne zapletati. Gospo Prentice s serijo nespodobnih fotografij, posnetih v hotelu Kolodvor, izsiljuje mlad hotelski strežnik, prihod psihiatričnega nadzornika dr. Rancea pa nastalo komedijo zmešnjav pripelje do skrajnosti. Kaj je videl batler je do absurdnosti prignana komedija zmešnjav, ki briše meje med razumnostjo in norostjo ter med t. i. običajno spolno prakso in seksualnimi perverzijami. Konec komedije, ki označuje tudi ozračje celotne igre, je Jure Gantar označil kot »najbolj briljantno bedast srečen konec v zgodovini svetovne komediografije«.

Komedijo, kjer opolzkost obstaja predvsem v gledalčevi glavi in kjer se moški spreminjajo v ženske, ženske pa moške, je z izjemnim občutkom za situacijsko komiko zrežirala Mateja Koležnik, ki s svojimi uprizoritvami nedvomno sodi v sam vrh slovenskih gledaliških ustvarjalcev.

Bertolt Brecht: Malomeščanska svatba

Režiserka Mateja Koležnik

Premiera december 2009

 

Stara dvorana
Predstava za srednje šole

Nemški dramatik Bertolt Brecht (1898–1956) je bil najplodovitejši gledališki teoretik in praktik, dramatik, pesnik, pripovednik, režiser in gledališki vodja, ki je skoraj štirideset let ustvarjal in reformiral gledališče v razburkanem času 20. stoletja. Brecht je s »potujitvenim efektom« začrtal pot novemu gledališču, ki se izogiba iluzionistični prevari malomeščanskega vzgojnega gledališča. Že v mladosti se je zoperstavljal avtokratskemu šolskemu sistemu in svoja mladostniška spoznanja zapisoval in objavljal v pesmih, črticah in krajših esejih.

Brecht se je v Malomeščanski svatbi (1919) neusmiljeno lotil smešenja navidezne popolnosti, lažne morale, sentimentalnosti in pritlehnosti pripadnikov malomeščanskega razreda.

Svet iluzorne sreče malomeščanov, katerega višek predstavlja poroka, pred očmi gledalcev razpada tako hitro kot ženinovo ročno izdelano pohištvo, ki ne zdrži niti do konca poročnega kosila. Najsrečnejši dan mladoporočencev se spremeni v pravi pekel: »Jutri bodo vsi vedeli, kako je bilo pri naju, in vsi se bodo smejali. V cerkvi bodo gledali za nama in mislili na pohištvo in na svetilko, ki ni gorela, in najhujše, da je nevesta noseča. In jaz sem nameravala reči, da je porod prezgoden.«

Malomeščansko svatbo odlikujejo duhoviti in sproščeni dialogi, besedne igre, alogični preobrati in absurdistični humor. Malomeščansko svatbo bo režirala Mateja Koležnik, ena najzanimivejših slovenskih režiserk, ki se navdušuje nad uprizarjanjem novih slovenskih in svetovnih dramskih besedil, posega pa tudi po tistih klasičnih tekstih, ki v sebi nosijo duh našega časa.

 

 

Patrick Marber: Od blizu

Režiser Dino Mustafić

Premiera februar 2010

Mali oder
Predstava za srednje šole

Patrick Marber (1964) spada v sam vrh sodobne angleške dramatike, ki je s komično ljubezensko dramo Od blizu prejel več prestižnih nagrad (med drugimi tudi za najboljšo komedijo in najboljšo novo dramsko igro), njegova igra pa je še danes ena najuspešnejših na temo razmerij, saj v njej na duhovito-inteligenten način prepleta tragikomične zgodbe štirih izjemno kompleksnih karakterjev. Po dramski predlogi so leta 2005 posneli film Closer (Bližnji odnosi) z zvezdniško zasedbo: Natalie Portman, Julia Roberts, Jude Law in Clive Owen.

Od blizu (1997) je živahna, duhovita, spretno napisana komedija, ki pod navidezno lahkotno površino skriva boleče in žalostne plati bližnjih odnosov. V tragikomični igri spremljamo odnose med štirimi protagonisti: striptizeto Alice, pisateljem Danom, zdravnikom Larryjem in fotografinjo Anno. V ospredje je postavljena tema ljubezni, a zgodba govori »tudi o drugih stvareh – spolnem ljubosumju, moški zaverovanosti vase, lažeh, ki si jih govorimo sebi in tistim, s katerimi smo najbolj intimni, o načinih, kako izkoriščamo druge. A konec koncev je samo preprosta, lepa ljubezenska zgodba. In kot pri večini ljubezenskih zgodb gre tudi pri tej marsikaj narobe …«.

Igro bo režiral Dino Mustafić, sarajevski gledališki in filmski režiser ter umetniški
vodja Mednarodnega gledališkega festivala MESS v Sarajevu.

 

 

Peter Iljič Čajkovski: Hrestač

Režiser in koreograf David Nixon

Dirigenta Aleksej Baklan, Simon Robinson

Velika dvorana
Predstava za osnovno in srednjo šolo

Glasba tega priljubljenega in vizualno mikavnega scenskega dela, ki ga je Čajkovski napisal v svojem poznem ustvarjalnem obdobju – Hrestač je njegovo zadnje scensko delo, v katerem se je dodobra izrazil skladateljev izostren smisel za sintezo glasbenega toka s plesnimi gibi –, je zaradi močnega vsebinskega naslona na pravljični svet igrač, ki imajo prav tako kot človek svoje življenje in srce, še posebej priljubljena pri otrocih pa tudi odraslih, ki še niso pozabili na navdihujoče bogastvo domišljijskega sveta. Tenkočutna zgodba o prijateljstvu med osamljeno plešočo deklico in jeklenim vojakom, ki jo je Čajkovski subtilno in kongenialno uglasbil na motive literarne predloge pravljice Hrestač in mišji kralj E. T. A. Hoffmanna, poudarja tudi etične kvalitete, kot sta sočutje in vzajemna (nesebična) pomoč, na katere se v tem krutem materialističnem svetu nemalokrat pozablja. Otrokom in mlajšim gledalcem nasploh se tako skozi glasbeno-plesno fantazijo približajo vrednote, ki izpostavljajo pomen družbenih običajev, kot so praznični dogodki, ki se zvrstijo ob božičnem času, najsibo v družinskem ali prijateljskem krogu, saj se zgodba začne z uprizoritvijo božične zabave in otroškega pričakovanja daril. Ta nato oživijo v igrivi domišljiji otrok, pri čemer se splete zgodba o jeklenem vojaku Hrestaču, ki najprej oživi deklico Klaro in jo reši pred napadalno trumo mišk, nato pa se še sam prelevi v princa in jo popelje na razkošni božični ples.

Vse to priča o večplastnih kvalitetah predstave, ki je za slehernega otroka lahko lepo darilo, saj mu omogoča karseda celostno in prijetno doživetje tako glasbene kot baletne umetnosti.

Peter Iljič Čajkovski: Labodje jezero

Režiser in koreograf Viktor Litvinov

Dirigenta Aleksej Baklan, Simon Robinson

Velika dvorana
Predstava za osnovno in srednjo šolo

Če bi lahko izpostavili enega od baletov, ki si je zaradi večplastne zahtevnosti – navkljub težki »življenjski poti« te umetnine, katere veličine marsikateri skladateljevi sodobniki niso uspeli dojeli v celoti – zagotovil večno mesto na plesnem Parnasu, ne moremo mimo Labodjega jezera, ki je po mnenju mnogih poznavalcev eden od najzglednejših primerov klasičnega baleta. Bogata scenografija, privlačni kostumi in po nemško-ruskih pravljičnih motivih uprizorjena zgodba o ljubezni, ki se je spletla med začarano princeso Odette in princem Siegfriedom, se povsem prilegajo barviti glasbi Čajkovskega, ki se tukaj izkaže kot mojstrski poznavalec orkestrskega zvoka in genialen snovalec neskončnih melodičnih linij, ki pričarajo eterično vzdušje pogosto nedosegljivega domišljijskega sveta. Navkljub fantaziji, ki preveva obvodno pravljično deželo in vsa nastopajoča magična bitja, pa se pomen baletne predstave kaže v večno aktualnem idejnem sporočilu, ki razpira pomembna bivanjska vprašanja o pomenu ljubezni in dobrote ter nevarnih pasteh zla, ki ga je treba naposled vselej premagati, če obstaja slehernikova želja po svobodnem življenju.

Mlajšemu občinstvu se tako ponuja dvoje: spoznavna vrednost, ki jo prinaša pomenljivo moralno – etično sporočilo, ter enkratno doživetje lepega, ki izvira iz tesno ujemajočega prepleta dveh govoric – tako plesne kot glasbene –, obenem pa se oplaja z umetniško avro tega neminljivega glasbeno-plesnega dela, katerega razplet je vselej prepuščen izvirni koreografski domislici.

 

 

Viktor Parma: Zlatorog

Režiser Vito Taufer

Dirigent Simon Robinson

Velika dvorana
Predstava za osnovno in srednjo šolo

Tržačan Viktor Parma je napisal vrsto zanimivih oper, kot so Urh, grof celjski, Ksenija ter enodejanko Stara pesem, v katerih sledi zgledom italijanskega verizma, ki je poudarjal karseda realistično »slikanje« dogodkov na odru. Temu načelu ostaja skladatelj zvest tudi v operi Zlatorog, ki je njegovo zadnje in obenem tudi najpomembnejše delo, v katerem se skozi vešče oblikovano melodično linijo rekonstruira slovenski nacionalni mit o bajeslovnem bitju Zlatorogu, ki radikalno spremeni življenjsko usodo vseh, ki si ga želijo ujeti. Kajti kot pravi zgodba: tistega, ki ga bo ujel, čaka neizmerno bogastvo, ki se nahaja v skrivnih gorskih votlinah. Fantazijska zgodba, ki jo poganja lovčev motiv do bogastva, istočasno pa še iskanje prave ljubezni, ki se za vsakogar zmeraj ne uresniči, je vpeta v slovenski kulturni prostor, v katerem se skozi glasbeno optiko zrcalijo glasbeni vplivi z vseh strani, še posebej iz italijanskega (kantilenske prvine, verizem) in nemškega glasbenega okolja (wagnerjanska tehnika lajtmotiva), pri čemer pa se Parma osredotoča na najtipičnejše poteze slovenskega ljudskega pevskega kolorita.

Pravljično-mitološki kontekst, ki se med razvojem dramskih dogodkov preoblikuje v prepoznavno moralno sporočilo – ta nas opominja na pomen posameznikovega načina življenja in njegove zavestne izbire bivanja –, kakor tudi raba slovenskega jezika predstavljata torej primerno motivacijsko izhodišče za spoznavanje glasbeno – uprizoritvene umetnosti pri občinstvu mlajših generacij, pri čemer jim ravno materni jezik daje zaželeno bližino, ki je pogoj za dobro spoznavanje dediščine slovenske.