Nakup kartNAJAVA DOGODKA: Angelski recital – 22. januar 2010, ob 19.30, Kazinska dvorana SNG Maribor
22. januar 2010, ob 19.30,
Kazinska dvorana SNG Maribor
4. koncert cikla Plus
»Angelski recital«
Izvajalki
Zinovia-Maria Zafeiriadou, sopran
Maria Bildea, harfa
SPORED
Maurice Ravel: Nevestina pesem (Chanson de la mariée),
Tam doli, proti cerkvi (Là-bas, vers l’église) iz cikla
Pet grških ljudskih napevov (Cinq mélodies populaires grecques)
Hugo Wolf: Spreobrnjenka (Die Bekehrte), št. 27, iz cikla Goethe Lieder
Hugo Wolf: Zapuščeno dekle (Das verlassene Mägdlein), št. 7, iz cikla Mörike Lieder
Bedřich Smetana: Fantazija na temo Vltave, harfa solo
Gabriel Fauré: Les Berceaux, op. 23, št. 1; Aprčs un ręve (Po sanjah), op. 7. št. 1
Mikis Theodorakis: Lepo mesto (Omorphi poli)
Manos Hatzidakis: Zdaj, ko odhajaš v tujino (Tora pou pas stin xenitia)
*************
Eve Dell’Acqua: Vilanela (Villanelle)
Antonín Dvořák: Ko me je stara mati učila peti
(Když mne stará matka zpívat), iz cikla Ciganske pesmi, B. 104 (op. 55)
Modest Musorgski: Kje si zvezdica? (Gde ti, zvezdočka?)
Franz Liszt: Slavec (Le Rossignol), harfa solo
Maurice Ravel: Vokaliza-etuda v obliki habanere (Vocalise-étude en forme de habanera)
Josip Pavčič: Uspavanka I
Giacomo Puccini: O mio babbino caro, arija Laurette iz opere Gianni Schicchi
Jacques Offenbach: Ptice v gabrovem drevoredu (Les oiseaux dans
O SPOREDU
Novo leto vselej prinaša takšne in drugačne izzive, med katere velja prišteti tudi zaobljubo o kvalitetni in zanimivi glasbeni ponudbi vsem našim poslušalkam in poslušalcem. Prvi koncert v letu 2010 zato začenjamo z dvema prvovrstnima izvajalkama: mlado grško sopranistko in zadnjo dobitnico 1. nagrade mednarodnega tekmovanja »Ondina Otta«, ki ga organizira Opera in balet SNG Maribor, Zinovia-Mario Zafeiriadou, in eno najboljših grških harfistk, Mario Bildea. Glasbenici se bosta predstavili z nekaterimi najbolj priljubljenimi »angelskimi« samospevi in arijami iz železnega repertoarja 19. in 20. stoletja, postregli pa nam bosta tudi z redkeje slišanima samospevoma dveh še živečih skladateljev iz dežele sirtakija.
Program začenjamo s skladbo Mauricea Ravela (1875–1937), ki je svojo mladost preživel pod toplim južnim soncem ob francosko-španski meji, sredi temperamentnega in pisanega okolja, tj. v družini, ki je bila pol švicarska (po očetu) in pol španska oziroma baskovska (po materi). @e z dvanajstimi leti je odšel v Pariz in se tako zrasel z njim, da se od njega praktično ni več odtrgal vse do konca življenja. Švica, Španija in Francija so tako s svojimi kulturnimi okolji tri prepoznavne prvine Ravelovega ustvarjanja, ki se v njegovih kompozicijah venomer odražajo v prepričljivem prepletu galantnosti, izraznosti in sploh zanj tako značilne duhovitosti. V samospevih z naslovoma Nevestina pesem (Chanson de la mariée) in Tam doli, proti cerkvi (Lŕ-bas, vers l’église) iz ciklusa samospevov z naslovom Pet grških ljudskih napevov (Cinq mélodies populaires grecques), ki ga je napisal med letoma 1902 in 1904, pa skladatelj črpa navdih iz grške folklore.
V Slovenj Gradcu rojeni Hugo Wolf (1860–1903) je gotovo eden od skladateljev, ki so prerodili nemški Lied. Kot zagrizen wagnerjanec je v svoje samospeve vnesel nova dramatična obzorja. Melodija, neločljivo strnjena z deklamacijo, je v njegovih samospevih še tesneje združena z besedilom – tako zelo, da se pogosto zdi, kakor da bi bila glasba in besedilo delo istega ustvarjalca. Leto 1888 je bilo pri Wolfu čudovit čas ustvarjalnosti, saj je prav takrat napisal večino svojih ciklusov samospevov, ki so mu prinesli trajno mesto v skladateljskem panteonu. Med nadvse uspelimi sta tudi ciklusa Goethejeve in Mörikejeve pesmi, v katerih najdemo tudi rahlo melanholična samospeva Spreobrnjenka (Die Bekehrte) in Zapuščeno dekle (Das verlassene Mägdlein). Slednja dva, podobno kot druge Wolfove samospeve, zaznamuje predvsem pretanjenost ujemanja melodičnih poudarkov z besednimi.
Bedřich Smetana (1824–1884) je bil vsekakor eden od najpomembnejših čeških skladateljev, ki so s svojimi deli aktivno prispevali k preporodu češke glasbe 19. stoletja. Kot narodno ozaveščeni ustvarjalec je pokazal, kako prepričljivo je češko ljudsko izročilo mogoče uporabiti tudi v nekaterih največjih delih. Ena izmed Smetanovih najizraziteje nacionalno obarvanih kompozicij je zagotovo ciklus Moja domovina (Má vlast), ki obsega šest samostojnih, vendar idejno med seboj tesno povezanih simfoničnih pesnitev. Najznamenitejša med njimi je Vltava, slika te čudovite češke reke od njenega izvira pa do izliva. Tokrat bomo prisluhnili kasnejši priredbi téme omenjenega simfoničnega stavka za harfo z naslovom Fantazija na temo Vltave.
Podobno kot njegov učenec Ravel je bil tudi Gabriel Fauré (1845–1924) vzgojen v spoštovanju ustvarjalnosti klasikov francoske glasbe 19. stoletja. Čeprav je Fauré kot organist precej svojih del namenil cerkveno-glasbeni ustvarjalnosti, je tudi na področju posvetnih komorno-glasbenih oblik napisal nekaj nadvse prepričljivih kompozicij. Dve od njih sta zagotovo tudi lirična samospeva z naslovom Les Berceaux, op. 23. št. 1, in Aprčs un ręve (Po sanjah), op. 7. št. 1, iz leta 1877.
Prvi del tokratnega koncerta zaključujeta samospeva dveh klasikov grške glasbe 20. stoletja, in sicer Lepo mesto (Omorphi poli) enega najbolj priljubljenih grških skladateljev Mikisa Theodorakisa (1925) in Zdaj, ko odhajaš v tujino (Tora pou pas stin xenitia) njegovega sodobnika Manosa Hatzidakisa (1925–1994). Vsekakor glasbena poslastica v izvedbi dveh izvrstnih grških poustvarjalk.
*************
Drugi del koncerta uvaja samospev manj znane belgijske skladateljice in sopranistke Eve Dell’Acqua (1856–1930), ki je napisala več kot 15 oper in operet. Skladateljičina glasbeno-scenska dela so bila v 80. letih 19. stoletja v Bruslju izjemno priljubljena, vendar zavoljo neenakopravnosti spolov niso mogla prodreti na tuje operne odre. Danes skladateljica navdušuje predvsem s koloraturnim samospevom Vilanela (Villanelle).
Tudi Antonín Dvořák (1841–1904) ustvaril nekaj nepozabnih samospevov. Samospev je bil seveda Dvořáku z njegovim izjemnim občutkom za melodiko pisan na kožo. Njegovi samospevi so tako kmalu postali stalnica v repertoarjih pevcev po vsem svetu. Med skladateljeve najlepše samospeve vsekakor sodi Ko me je stara mati učila peti (Když mne stará matka zpívat), četrti samospev iz Dvořákovega ciklusa Sedem ciganskih pesmi. Velika slava Modesta Musorgskega (1839–1881), ki jo je požel predvsem z opero Boris Godunov in klavirsko mojstrovino Slike z razstave, ki je postala poslušalcem še bolj dostopna v Ravelovi priredbi za simfonični orkester, včasih postavlja v senco dejstvo, da je bil Musorgski eden od skladateljskih velikanov ruskega samospeva. Med izjemne mojstrovine v tem žanru vsekakor sodita ciklusa Brez sonca ter Pesmi in plesi smrti. Eden od skladateljevih prvih izraziteje lirično navdahnjenih samospevov, ki jih je napisal kot rosno mladi 18. letni mladenič, je Kje si zvezdica? (Gde ti, zvezdočka?).
Franz Liszt (1811–1886) je svoje največje poustvarjalne in skladateljske uspehe doživel v prvem ustvarjalnem obdobju v Parizu. To so bila zanj najbolj virtuozna leta, ki so utrdila njegov sloves po vsej Evropi in celo daljni Rusiji. Dobro so znane njegove klavirske kompozicije, v katerih vselej prepleta prijetne lirične linije z zanj tako značilnimi ekspresivnejšimi dramatskimi odseki. Slednje so zavoljo svoje učinkovitosti doživele številne predelave za najrazličnejše druge inštrumente. Ena izmed njih je tudi skladba Slavec (Le Rossignol), ki jo je Liszt leta 1842 napisal za klavir, tokrat pa bomo prisluhnili priredbi za harfo.
V drugem delu nocojšnjega koncerta bomo poslušali še enega izmed samospevov Mauricea Ravela (1885–1937). Tokrat nas bo skladatelj skušal očarati z ritmičnim ostinatom v ritmu kubanske habanere in liričnim prikazom virtuoznosti sopranskega glasu. Skladbo Vokaliza-etuda v obliki habanere (Vocalise-étude en forme de habanera) je napisal leta 1907. Slovenska glasbena ustvarjalnost je tokrat zastopana s samospevom Uspavanka I Josipa Pavčiča (1870–1949). Slednji je bil vsekakor eden izmed bolj izobraženih slovenskih skladateljev na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Njegov opus večinoma sestavljajo prikupne klavirske miniature in samospevi, ki jih zaznamuje izjemen čut za melodično linijo in vselej izdelana, tehnično dovršena klavirska spremljava. Brez dvoma eden največjih opernih skladateljev na prelomu iz 19. v 20. stoletje, Giacomo Puccini (1858–1924), je imel v svoji operni ustvarjalnosti vselej izreden smisel za lirična mesta. Kljub temu da se ta v operi Gianni Schicchi pojavljajo zgolj redko, je ta glasbenogledališka stvaritev zaslovela prav zavoljo ene izmed najpopularnejših, največkrat izvajanih in sploh najlepših arij z naslovom O mio babbino caro, ki ji bomo prisluhnili tudi na tokratnem koncertu.
Jacques Offenbach (1819–1880), znan tudi kot »oče« francoske operete, je brez dvoma eden največjih melodičnih genijev 19. stoletja, nadvse impozantna pa je tudi izrazna moč njegove glasbe. Njen razpon se giblje od eksotike do fantastike, od lirizma do dramatike. Enega izmed kompozicijsko-tehničnih vrhuncev je skladatelj dosegel z uglasbitvijo tehnično izjemno zahtevne arije Olimpije z naslovom Ptice v gabrovem drevoredu (Les oiseaux dans la charmille) iz prvega dejanja opere Hoffmannove pripovedke, ki velja zaradi izrednih višin za preizkusni kamen vsake dobre koloraturne sopranistke.
Čeprav predstavlja samospev s svojevrstno kombinacijo elementarnega in racionalnega v glasbi eno od najbolj zahtevnih glasbenih oblik, je dejstvo, da zmorejo toplina človeškega glasu, umetelna glasbena govorica in simbolno sporočilo pesniškega besedila vedno znova pritegniti in navdušiti kar najširši krog poslušalstva. Takšen, brez dvoma izjemen umetniški potencial nosijo v sebi tudi vsi danes izvajani samospevi in arije za sicer redkeje slišano kombinacijo pevskega glasu in harfe, nekaterih največjih skladateljskih mojstrov iz 19. in z začetka 20. stoletja.
dr. Jernej Weiss
BIOGRAFIJI
Sopranistka Zinovia-Maria Zafeiriadou je z odliko končala študij petja in klavirja v Atenah, ob tem pa diplomirala tudi iz nemškega jezika na tamkajšnji univerzi. S štipendijama Marie Callas (2005) in Aleksandrosa Onassisa je januarja 2009 zaključila podiplomski študij petja pri Alenki Dernač-Bunta na ljubljanski Akademiji za glasbo. Osvojila je 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju »Ondina Otta«, ki ga organizira Opera in balet SNG Maribor, 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Grand Prix Maria Callas in 4. nagrado na mednarodnem tekmovanju »Ferruccio Tagliavini« v Avstriji. Sodelovala je z različnimi orkestri (orkestrom in zborom mesta Atene, Državnim orkestrom Aten, orkestrom Akademije za glasbo Ljubljana, orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana idr.), s katerimi je izvedla pomembnejša vokalno-instrumentalna dela, kot so Bachov Magnificat, Pergolesijev Stabat Mater, Mendelssohnov Sen kresne noči, Mozartova Maša v c-molu, Wirklicher Wald Arneja Nordheima in Orffova kantata Carmina burana. V Operi in baletu SNG Maribor je že gostovala kot Adele v Straussovem Netopirju, kot Kraljica noči v Mozartovi operi Čarobna piščal in kot Frasquita v Bizetovi Carmen. V okviru nemškega festivala »Rossini in Wildbad« je kot Zerlina uspešno nastopila v svetovni premieri opere Don Giovanni G. Pacinija, ki jo je posnela založba Naxos, ter kot Elvira v Italijanki v Alžiru G. Rossinija. Decembra 2009 pa je kot Gilda debitirala v Verdijevem Rigolettu v Narodni operi v Atenah. @e kot študentka je pela vlogo Laurette (Puccinijev Gianni Schicchi) in Lucy (Menottijev The Telephone). Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih na Bachakademie v Stuttgartu ter pri Jeanette Pilou, Elizabeth Vidal, Anni Tomovi-Sintovi, Heleni Lazarski, Marjani Lipovšek in dirigentu Albertu Zeddi.
Harfistka Maria Bildea je svojo profesionalno glasbeno pot pričela na Glasbenem konservatoriju Enescu v Bukarešti pri Ioani Brustur in pianistki Violeti Dinescu. Študij je nadaljevala na glasbeni univerzi v Bukarešti, in sicer pri profesorju Ionu Ivanu Roncei, istočasno pa je študirala še pri Liani Pasquali. Svoj prvi recital je imela že pri 12 letih, z 18 leti pa je pričela s solističnimi koncertnimi nastopi. Je dobitnica prvih nagrad nacionalnih tekmovanj (1980, 1982 in 1986) in pohval na mednarodnih tekmovanjih iz igranja harfe v Tel-Avivu in Bloomingtonu, Indiani (ZDA) – ti uspehi so ji prinesli tudi nagrado za izjemne talente mladih umetnikov vzhodnoevropskih držav. Leta 1986 je bila imenovana za prvo harfistko Filharmoničnega orkestra v Ploiestiju, dve leti kasneje pa je sprejela povabilo Nacionalnega orkestra v Solunu, kjer je ustanovila prvo šolo za harfo v okviru solunskega Državnega konservatorija. Leta 1990 je sprejela povabilo slavnega skladatelja Manosa Hatzidakisa in bila imenovana za prvo harfistko orkestra »Ton Chromaton «, kar je še danes. Od 1992 je vodja oddelka za harfo na konservatoriju Athenaeum (v Atenah) in prva harfistka Komornega orkestra prijateljev glasbe (orkester atenske glasbene dvorane Megaron), od 1993 pa je prevzela mesto solistke Nacionalnega radijskega simfoničnega orkestra Atene. Njen repertoar obsega stilno raznolika dela, začenši z glasbo poznega baroka (Bach, Scarlatti) pa vse do sodobnih skladb, ki jih je izvedla na koncertih v Romuniji, Grčiji, Franciji, Nemčiji in Angliji. Nekateri sodobni skladatelji so ji posvetili svoja dela, med drugim Theodoros Andoniou – Koncert za harfo in marimbo, Grand Duo Romantique za violino in harfo –, Dan Dediu ji je posvetil svoj Requiem za harfo solo, George Hatzimihelakis pa Fiesto za harfo in godala. Sodelovala je tudi pri snemanju glasbe za film Aleksander, ki jo je napisal Vangelis. Maria Bildea se posveča se tudi transkripcijam različnih del z namenom razširitve repertoarja za harfo.