Carl Orff Carmina burana

ND Carmina Burana 200509

NAJAVA DOGODKA

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

21. maj 2009 ob 20.00

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana

22. maj 2009 ob 19.30

Velika dvorana SNG Maribor – 6. abonmajski koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor

Carl Orff

Carmina burana

koprodukcija Opera in balet SNG Maribor in SNG Opera in balet Ljubljana

Zbor in Simfonični orkester SNG Maribor
Zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana

Dirigent: Janko Kastelic

Solisti

Petya Ivanova, sopran (21. maj 2009) / Zinovia-Maria Zafeiriadou, sopran (22. maj 2009)

Matjaž Stopinšek, tenor

Jože Vidic, bariton

Zborovodja

Martina Batič

Koncertni mojster

Saša Olenjuk

Vljudno vabljeni!

O SPOREDU

Carl Orff (1895–1982) se je rodil v Münchnu in se tam tudi glasbeno izobrazil. Vendar se je uradnega pouka hitro naveličal – ta je bil namreč zavezan izročilu 19. stoletja in je slonel na estetiki nemške glasbe, ki so jo zaznamovali skladatelji, kot so Ludwig van Beethoven, Johannes Brahms, Richard Wagner, Richard Strauss in Hans Pfitzner, medtem ko je Orffa že zgodaj pritegovalo predvsem glasbeno gledališče in odnos med besedo in glasbo. Menil je, da je postala opera 19. stoletja preveč »simfonična« in da sta zaradi kompleksnosti orkestrskega stavka beseda in njeni pomeni ostali v ozadju. Bolj kot priljubljeni operni skladatelji so ga fascinirala dela Clauda Debussyja in Arnolda Schönberga. Orff si je kmalu nabral pomembne gledališke izkušnje, tako da je po študiju postal dirigent v münchenskem gledališču Kammerspiele, nato je podobno službo opravljal v Narodnem gledališču v Mannheimu in v Dvornem gledališču v Darmstadtu. V tistem obdobju (1917–1919) je dodatno izčistil svoje poglede na glasbenogledališko umetnost. Po vrnitvi v München je začel študirati poznorenesančno glasbo in zgodnjebaročno opero (predvsem dela Claudia Monteverdija) in se približal izhodiščem prvega skladatelja in teoretika opere z začetka 17. stoletja. Poglobil se je v študij antične grške drame in iskal poti za novo poenostavitev glasbenega jezika. Odrekel se je zapleteni harmoniji in kontrapunktu ter široko razpeti melodiji, ki zaznamuje opero poznega 19. stoletja, in se osredotočil na besedilo kot gibalo glasbenogledališkega dela. Sčasoma je svoje glasbenogledališko videnje razširil z razmislekom o pomenu giba, igre, plesa in ritma. Pomemben korak k utrjevanju svojega nadzora je napravil leta 1924, ko je skupaj z Dorotheeo Günther v Münchnu odprl Günterjevo šolo, kjer so poučevali gimnastiko, ritmični gib, glasbo in ples. Na tej šoli je Orff razvil idejo tako imenovane »elementarne glasbe«, ki naj bi združevala gestiko, poezijo in glasbo. Ob tem je Orff nadaljeval tudi svoj študij zgodnjebaročnih oper ter naredil pionirske korake pri obujanju zanimanja za staro glasbo. Za izvedbo je priredil nekaj Monteverdijevih del in med leti 1932–1933 vodil Bachovo društvo iz Münchna, s katerim je pripravil scenske izvedbe baročnih oratorijev. Orffov študij antične grške drame, baročne glasbe in razmišljanja o prenovi opere so se izčistila leta 1937, ko je ustvaril svojo znamenito scensko kantato Carmina burana, ki je bila izvedena v Frankfurtu 8. junija tistega leta in skladatelju nemudoma zagotovila slavo.

Vendar je bil Orff plodovit avtor tudi pred tem. V času študija je uglasbljal sodobne in romantične nemške pesmi. V teh zgodnjih samospevih so še opazni jasni sledovi vpliva Richarda Straussa, ki pa se postopoma že umikajo idealu poenostavljenega glasbenega stavka. V času neposredno pred nastankom scenske kantate je uglasbil pesmi Franza Werfla in Bertolda Brechta za zbor ob spremljavi klavirja in tolkal. Eksperimentiral je predvsem z značilnimi načini igranja na tolkala, ki so se prilegali njegovim predstavam o enostavnem kompozicijskem slogu. Ta se je zdaj vedno bolj gibal v okvirih diatonike in ostinatnega ponavljanja melodičnih in ritmičnih obrazcev.

Scenski kantati Carmina burana sta se pozneje pridružili še Catullli carmina in Trionfo di Afrodite, ki kot triptih – poimenoval ga je Trionfi – skupaj slavijo zmago prvinske moči ljubezni. Pozneje je Orff skladal predvsem opere, denimo pravljični deli Mesec (Der Mond, 1939) in Premetenka (Die Kluga, 1943), ter opere s temami iz antične mitologije: Antigona (1949), Ojdip tiran (Oedipus der Tyrann, 1959) in Prometej (Prometheus desmotes, 1967). Njegovo zadnje glasbenogledališko delo je komedija o koncu časa, De temporum fine comoedia (1973).

Čeprav je čas pokazal, da Orffova dela v resnici lahko prepričljivo zaživijo tudi na koncertnem odru, si jih je skladatelj vedno predstavljal v odrski postavitvi. Verjel je, da šele poudarjen gledališki element omogoča glasbenogledališkim delom emancipacijo od prevladujoče izrazne moči razbohotenega poznoromantičnega glasbenega stavka. Svoja razmišljanja je leta 1965 jedrnato strnil v teh stavkih:

»Moje izhodišče je vedno bilo gledališče – pri čemer je bila temelj za vse govorjeno vedno glasba. Zame je osrednji umetniški problem človek s svojimi prvinskimi vzgibi. Tako se vse osebe, ki delujejo na mojem odru, naslanjajo na igro, petje in govor, ne na orkester. Odpovedujem se instrumentalnemu partu – ta naj ne ustvarja več dominantnega zvočnega prostora, v katerem potekajo doživljanja posameznih oseb. Govorim torej tudi o glasbi, ki se povsem razlikuje od teženj 19. stoletja. V 19. stoletju je operna glasba polagoma vedno bolj drsela proti simfoničnemu. Če želim, da bi stopili ljudje na odru spet bolj v ospredje, da bi bili bolj plastični in življenjski, in če jih skušam razumeti predvsem na podlagi njihovih prvinskih občutij in ne samo iz razlagajoče sfere instrumentalne vpetosti, potem mi ne preostane drugega, kot da žrtvujem simfonični orkester.«

Čeprav instrumentalno jedro Carmine burane še zmeraj tvori simfonični orkester, je ta vendarle spremenjen in instrumentacijsko obogaten (s številnimi tolkali in pomembno vlogo dveh klavirjev) ter nenazadnje obravnavan na povsem »nesimfoničen« način, da moramo Orffu pritrditi in priznati, da je že s tem delom ustoličil svoj novi ideal glasbenega gledališča.

O tem priča tudi izbira tematike in besedila. Orff je bil ne le domiseln glasbenik, temveč tudi izreden libretist. Pri svojih glasbeno-scenskih delih je praviloma posegal po mitološki, pravljični tematiki ali zelo starih besedilih. Verjel je, da so stare zgodbe prestale sito časa in ohranile predvsem tisto bistveno – nadčasovni duhovni portret človeka. Legenda pravi, da je Orff nekoč dejal, da se moramo za nastanek njegovega prvega dela, ki povsem zvesto sledi skladateljevemu novemu glasbenemu idealu, zahvaliti dvema srečnima naključjema: temu, da je nemški bibliotekar J. A. Schmeller leta 1847 našel srednjeveške pesmi iz 13. stoletja in izdal kodeks z naslovom Carmina burana, ter temu, da je sam Orff »nekega deževnega četrtka leta 1934« slučajno naletel na to Schmellerjevo knjigo. Pesmi naj bi do te mere razburkale domišljijo skladatelja, da naj bi polovico kantate izgotovil že kar v eni neprespani noči. V resnici je bil Orff zelo podkovan v klasičnih jezikih in je dobro poznal antično in srednjeveško literaturo, zato je verjetneje, da je za zbirko slišal že prej. Schmellerjeva prva izdaja pesmi iz bavarskega samostana Benediktbeuern iz leta 1847 je namreč takoj zbudila veliko zanimanja in kmalu doživela ponatise. V njej so predvsem pesmi iz 12. in 13. stoletja, napisane v posvetni latinščini, srednje visoki nemščini in stari francoščini, govorijo pa o ljubezni, vinu, kockanju ter sreči (usodi); namenjene so bile petju. Pisali so jih vaganti, brezposelni izobraženci in duhovniki, ki so živeli na robu družbe in jo razveseljevali s svojimi pesmimi. Vendar te pesmi niso bile zgolj zabavne, marveč so hkrati kritično opazovale tedanji svet in probleme družbe, ki jo je pestil razpad moralnih vrednot, zlorabe cerkvene oblasti in moči. V kodeksu so ljubezenske pesmi, ki jim ne manjka sproščene razposajenosti in erotike, hkrati pa pesniki pripisujejo božansko moč dvema čistima elementarnima silama: ljubezni in pomladnemu času, v katerem se prebuja življenje. Orff je svojo skladbo utemeljil na izboru približno petindvajset pesmi in ji dodal podnaslov »Posvetni spevi za soliste in zbor s spremljavo instrumentov in slik« in se s tem namenoma izognil natančnejši opredelitvi dela. Podobnostim z opero se je izognil tudi z oblikovanjem glasbenega stavka. Zavestno se je odpovedal principom glasbenega razvijanja (variiranje in izpeljevanje tem), ki je bilo značilno za prejšnje stoletje. S statičnim ponavljanjem prikupnih melodij je na enkraten način združil arhaični duh in modernejši glasbeni izraz, ki se kaže predvsem v za Orffa tako značilni uporabi mnogih tolkal. Tudi harmonsko ostaja Orff namenoma tog in ne modulira pogosto – pravzaprav se celo delo razvija bolj ali manj v enem samem tonovskem načinu, d-molu. Kompleksni diferenciaciji se je izognil celo na ravni dinamike in se – podobno kot baročni skladatelji – raje kot za stopnjevanje jakosti zvoka odločil za pikre kontraste. Vse to daje scenski kantati Carmina burana poseben značaj, ki skupaj z radoživimi besedili srednjeveških pesnikov izžareva prvinsko energijo in neposredno ter brez sramu nagovarja čutno v vsakem izmed nas.

Barbara Švrljuga

BIOGRAFIJE

Janko Kastelic je bil asistent in drugi zborovodja v Dunajski državni operi, od septembra 2009 pa je umetniški vodja Opere in baleta ter Simfoničnega orkestra SNG Maribor. Rodil se je v Ljubljani in se izobraževal v Torontu. Svojo glasbeno pot je začel v šolskem zboru St. Michael’s Choir School, ki je severnoameriška različica zbora Dunajskih dečkov. Kot deški sopran in spremljevalni vokal je prepotoval svet ter osvojil širok glasbeni repertoar od gregorijanskih koralov do glasbe 20. stoletja. Kmalu je za nastop na klavirju in orglah prejel zlato medaljo Glasbenega konservatorija v Zahodnem Ontariu. Po maturi je vpisal študij dirigiranja, glasbene teorije in kompozicije in klavirja na Fakulteti za glasbo Edwarda Johnsona Univerze v Torontu. »Želja po večjem znanju in izkušnjah« ga je po študiju pripeljala nazaj v Evropo, kjer je nastopil mesto korepetitorja in asistenta dirigenta v Operi in baletu SNG Ljubljana, obenem pa je vodil Slovenski baročni orkester in policijski pihalni orkester. Po treh sezonah je na povabilo Narodne opere iz Pariza sprejel mesto korepetitorja, kjer je sodeloval z uglednimi pevci in dirigenti. Leta 2002 je nastopil mesto asistenta in zborovskega dirigenta Dunajske državne opere. Njegovi nedavni projekti obsegajo dirigiranje otroške opere Požerušček sanj (Das Traumfresserchen) Wilfrieda Hillerja ter oper Aladinova čudežna svetilka Nina Rote in Mozartove Bastien in Bastiena v Dunajski državni operi. Kljub velikemu opernemu repertoarju – Dunajska državna opera v sezoni uprizori več kot šestdeset del – Kastelic obvladuje tudi širok zborovski in orkestralni repertoar. Pripravljal je dela za dunajski festival Klangbogen in za Salzburški festival ter vodil Orkester Tehniške univerze z Dunaja, kjer je dirigiral orkestralne koncerte s poudarkom na francoskem in klasicističnem repertoarju. Janko Kastelic je zaslužen za zahtevne zborovske izvedbe v operi Mojzes in Aron Arnolda Schönberga, uprizorjene v Dunajski državni operi marca 2007. Dirigiral je predvsem po evropskih državah (Avstrija, Italija, Španija, Slovenija …), a tudi v Severni Ameriki (Calgary, Edmonton, Kitchener, Toronto …). Čeprav je v ospredju njegova dirigentska kariera, tudi sklada in nastopa kot pianist. Janko Kastelic je iskan korepetitor in učitelj in slovi po svojih improvizacijah na orglah in čembalu. V tem duhu je skladal glasbo za filme, festivale popevk in celo za prireditev ob papeževem obisku. Ne nazadnje je Kastelic močan zagovornik posredovanja znanja o klasični glasbi mladim rodovom. Septembra 2005 je bil izvoljen za enega od glasbenih vodij otroške operne šole pod okriljem Dunajske državne opere, ki je junija 2006 v okviru Mozartovega leta uprizorila njegovo priredbo Mozartovih samospevov.

Tenorist Matjaž Stopinšek (Opera in balet SNG Maribor) se je rodil v Celju. Solopetje je študiral na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu pri prof. Annemarie Zeller. Januarja 2003 je z odliko končal podiplomski študij (smer samospev pri prof. Gerhardu Zellerju in oratorij pri prof. Karlheinzu Donauerju). Kot solist je sodeloval pri izvedbi velikih vokalno-instrumentalnih del v Sloveniji, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem, Madžarskem in v Siriji. Sodeloval je s Filharmonijo iz Bratislave, z Mariborsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom iz Gradca, zdaj pa redno sodeluje s Slovenskim komornim zborom in z zborom Consortium musicum, s Simfoniki RTV Slovenija, z orkestrom Slovenske filharmonije ter gostuje na Varaždinskih baročnih večerih. Leta 1999 je debitiral v ljubljanski Operi SNG kot Carmello (J. Strauss ml., Noč v Benetkah). V sezoni 2003/2004 je postal član SNG Opere in baleta Ljubljana. V sezoni 2007/2008 je postal stalni član Opere SNG Maribor in debitiral v vlogi don Joséja.

Bolgarska koloraturna sopranistka Petya Ivanova (Opera in balet SNG Maribor) se je leta 1999, po diplomi na Državni akademiji za glasbo v Sofiji, pridružila sofijski Državni operi, kjer je nastopila kot Rozina (Seviljski brivec), Lucija (Lucija Lammermoorska), Gilda (Rigoletto) in Oscar (Ples v maskah). Od leta 2002 je članica Opere in baleta SNG Maribor. Prejela je številne nagrade na mednarodnih pevskih tekmovanjih: osvojila je tretje mesto na mednarodnem tekmovanju za mlade operne pevce Boris Hristov, drugo mesto na tekmovanju Iris Adami Corradetti v Padovi ter prejela posebno nagrado bolgarskega državnega radia, je nagrajenka tekmovanja Rijeka belcanto in zmagovalka tekmovanja Ondina Otta v Mariboru. Leta 2001 jo je Festival Ljubljana pritegnil za vlogo Gilde v Verdijevem Rigolettu, sledilo je povabilo SNG Maribor za vlogo Musette v Puccinijevi La boheme. Nagrada na tekmovanju Ondine Otte v Mariboru ji je omogočila redni angažma v Operi in baletu SNG Maribor, kjer je nastopila v vlogah Kraljice noči (Čarobna piščal), Kunegunde (Candide), Nannette (Falstaff), Olimpije (Hoffmannove pripovedke), Gilde (Rigoletto), Lakmé (Lakmé), Despine (Cosi fan tutte) in Violette (Traviata). Leta 2002 je prejela povabilo glasbenega festivala Oder Atto II iz Oderza v Italiji, kjer je nastopila v Orffovem delu Carmina burana in v Seviljskem brivcu. Nastopila je v Državni operi iz Hamburga, Dunajski državni operi, gledališču Aalto v Essnu, v Bonnu, na festivalu Osaka, v Belgiji, operi iz Celovca. Petya Ivanova nastopa kot koncertna pevka v Franciji, Belgiji, Italiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini ter na Finskem in seveda po Sloveniji.

Baritonist Jože Vidic (SNG Opera in balet Ljubljana) je študiral petje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pri profesorici Jelki Strgar. V opernem studiu ljubljanske Opere SNG se je izpopolnjeval pri profesorju Karlu Jeriču. Že v času študija je postal član prve zasedbe Slovenskega komornega zbora, zbora ljubljanske Opere SNG in komornega zbora Ave, ki je prejel več odlikovanj na mednarodnih zborovskih tekmovanjih. S tem zborom je leta 1994 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Poleg tega je v domačem kraju ustanovil in vodil kvartet Šmartin ter komorni zbor Cum Anima. Od leta 1995 je umetniški vodja okteta Valvasor. V letu 2000 je postal stalni član solističnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je uspešno poustvaril več nosilnih baritonskih vlog v operah in operetah. Kot obetaven mlad pevec je leta 2002 prejel štipendijo Wagnerjevega sklada. Na svojem opernem repertoarju ima prek trideset vlog, med njimi nekaj praizvedb slovenskih opernih del. V sezoni 2004/2005 je v Ljubljani na svetovni premieri Offenbachove opere Renske nimfe (Die Rheinnixen) z vlogo Konrada navdušil mednarodno kritiko ter bil po izboru evropskih opernih ocenjevalcev v reviji Opernwelt nominiran za »odkritje leta«. To mu je odprlo pot na svetovne operne odre (Tokio, Osaka, Nagoja, Praga, Dunaj, St. Poelten, Winterthur, Bolzano, Oderzo, Beograd, Zagreb, Maribor …). Doma in v tujini se je uveljavil tudi kot koncertni pevec. Nastopa z različnimi orkestri pod vodstvom uglednih domačih in tujih dirigentov v izvedbah obsežnih vokalno-instrumentalnih del od baroka do sodobnih skladb. Redno gostuje na festivalih v Sloveniji in tujini. Od leta 1996 je član Slovenskega okteta, ki ga tudi vodi.

Zinovia-Maria Zafeiriadou se je rodila v Atenah. Najprej se je odločila, da bo študirala klavir in nato še petje; leta 2004 je študija zaključila z odliko. Razen tega je diplomirala iz nemškega jezika na univerzi v Atenah. S štipendijama Marie Callas (2005) in Aleksandrosa S. Onassisa (2008) je januarja 2009 opravila podiplomski študij petja pri prof. Alenki Dernač Bunta na ljubljanski akademiji za glasbo. Aprila 2008 je dobila četrto nagrado na mednarodnem tekmovanju Ferruccio Tagliavini v Avstriji in oktobra istega leta prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju Ondina Otta v SNG Opera in balet Maribor. Marca 2009 je dobila drugo nagrado na znanem mednarodnem tekmovanju Grand Prix Maria Callas. Kot solistka je sodelovala z orkestrom in zborom iz Aten, z Državnim orkestrom iz Aten, z orkestrom Akademije za glasbo Ljubljana, orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor, z Orkestrom Opere in baleta SNG Ljubljana, z orkestrom Slovenske policije ter orkestrom graške opere. Izvedla je številne solistične recitale v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Grčiji. V SNG Opera in balet Maribor je Zinovia-Maria Zafeiriadou gostovala kot Kraljica noči v operi Čarobna piščal W. A. Mozarta in kot Frasquita v operi Carmen G. Bizeta. Marca 2008 je kot štipendistka sklada Marie Callas pela v atenski koncertni ustanovi Megaron Moussikis vlogo Elvire v operi Italijanka v Alžiru (G. Rossini) v Ponnellovi režiji iz Dunajske državne opere ob svetovno znanih solistih (Agnes Baltsa, Mario Zeffiri, Lorenzo Regazzo, Renato Girolami). Julija 2008 je v okviru nemškega festivala Rossini in Wildbad uspešno nastopila kot Zerlina v svetovni premieri opere Don Giovanni G. Pacinija, ki jo je posnela založba Naxos, ter kot Elvira v Italijanki v Alžiru G. Rossinija. Izpopolnjevala se je na mojstrskih tečajih na Bachovi akademiji v Stuttgartu, pri Jeanette Pilou, Elizabeth Vidal, Anni Tomowi-Sintow, Heleni Lazarski, Marjani Lipovšek in dirigentu Albertu Zeddi.

Vodja zbora Martina Batič (SNG Opera in balet Ljubljana) je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani (2002), smer glasbena pedagogika. Vzporedno je obiskovala zborovodske seminarje v Sloveniji in tujini (T. Brown, A. Hauptman, G. Theuring, R. Ray, mednarodni simpoziji za otroške zbore, Eric Ericson Masterclass …). Kot vodja in asistentka dirigenta je aktivno sodelovala s številnimi slovenskimi zbori (Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča, Slovenski otroški zbor, otroški pevski zbor Vesela pomlad z Opčin …). Leta 2004 je diplomirala na Visoki šoli za glasbo v Münchnu (profesor M. Gläser), kjer je leta 2005 sklenila tudi podiplomski študij zborovskega dirigiranja. Kot docentka sodeluje na različnih poletnih zborovskih tednih doma in v tujini, na zborovodski šoli JSKD poučuje osnove zborovskega dirigiranja, večkrat je bila povabljena v mednarodne strokovne žirije različnih tekmovanj Na Švedskem je na najprestižnejšem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Eric Ericson Award prejela prvo nagrado (2006), kar ji uresničuje željo po delu z najboljšimi ansambli po svetu (Bavarski radijski zbor 2007, Švedski radijski zbor 2007, 2009).