2. koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor

NAJAVA DOGODKA

ZA TAKOJŠNJO OBJAVO

2. koncert Simfoničnega cikla: 15. oktober 2009, ob 19.30, Velika dvorana

Izvajalec: Simfonični orkester SNG Maribor

Dirigent: Timothy Redmond

Solist: Miladin Batalović, violina

Spored: Emil Adamič: Tatarska suita

Peter Iljič Čajkovski: Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 35

Peter Iljič Čajkovski: Simfonija št. 6 v h-molu, op. 74, »Patetična«

O SPOREDU

Šele v prvem desetletju 20. stoletja so dozorela skorajda polstoletna prizadevanja slovenskih glasbenikov, da bi kakovostno raven slovenske glasbe izenačili s tisto pri drugih evropskih narodih. Pomembno vlogo v tem dogajanju je imela revija Novi akordi, ki je začela izhajati leta 1901 in v okviru katere je deloval tudi Emil Adamič (1877–1936). Tudi njega je namreč leta 1914 vase potegnil vrtinec 1. svetovne vojne. Po kratkem vojskovanju v avstrijskih vrstah je v Galiciji prišel v rusko ujetništvo, pri čemer je čas do oktobrske revolucije preživel v ujetniških taboriščih, kjer je dodobra spoznal eksistenčno dno človeške narave in trpljenja.

Po boljševiški revoluciji in sklenitvi miru ga je nova sovjetska oblast vključila v kulturno delo v daljnem Taškentu, tako da se je lahko šele leta 1920 vrnil v Ljubljano. V ujetništvu je pomembno vplival na taškentsko glasbeno dogajanje: postal je učitelj teorije in harmonije na rusko-tatarsko-kirgiškem učiteljišču in vodil enega od tamkajšnjih zborov. Ta velika življenjska preizkušnja ga je kasneje zaznamovala na dva načina. Trpljenje in napori so namreč toliko načeli njegovo zdravje, da ga domači ob njegovi vrnitvi skorajda niso prepoznali, po drugi strani pa je izredno obogatila njegov umetniški nazor. Folklorno bogastvo širnih ruskih prostranstev in številnih etničnih skupin, s katerimi je prišel v stik, je vzbudilo njegovo zanimanje za ljudsko glasbo, kar se izraziteje kaže tudi v eni izmed njegovih prvih orkestralnih kompozicij z naslovom Tatarska suita. Ta kompozicija, ki je nastala po Adamičevi vrnitvi iz Taškenta, je dokaz, kako preudarno je znal skladatelj vnašati prvine ljudske folklore v suito, ki jo tudi sicer odlikuje intenzivno tematsko-motivično delo.

Peter Iljič Čajkovski (1840–1893), eden največjih ruskih skladateljev modernega časa, je 18. julija 1877 naredil usodno napako v svojem življenju. Na ta dan se je namreč poročil s svojo bivšo učenko Anatonino Miljukovo, ki naj bi se že več kot desetletje poprej močno zaljubila v svojega učitelja. Živčnost in čustvena razrvanost, prežeti s stigmo homoseksualnosti, sta Čajkovskega kmalu po poroki pognali v osamljenost in vplivali tudi na njegovo ustvarjanje. Kot se je pokazalo, je bila poroka prenagljena, saj je Čajkovski kmalu po njej ugotovil, da soproge ne prenese. Po poskusu samomora – skladatelj je skočil v ledeno hladno reko in upal, da bo zbolel za takrat težko ozdravljivo pljučnico – je že v nekaj tednih po poroki začel živeti ločeno od žene. Naposled se je odločil za ločitev in se za krajši čas umaknil v švicarsko mestece Clarens ob Ženevskem jezeru. Tam je, osvobojen spon zakonskega jarma in zaradi pregnane depresije, znova uspel dobiti navdih za umetniško ustvarjanje. Tako je začel s pisanjem Violinskega koncerta, ki ga je uspel dokončati v manj kot mesecu dni – od marca do aprila 1878. Gre vsekakor za enega najtežjih violinskih koncertov klasične literature, zato ni čudno, da je koncert svetovno praizvedbo doživel šele tri leta po dokončanju kompozicije. Sprva ga je skladatelj namenil violinistoma Yosifu Koteku in Leopoldu Auerju, ki pa nista bila dorasla tehnično izredno zahtevnemu solističnemu partu. Tako je Violinski koncert svojo praizvedbo pod vodstvom dirigenta Hansa Richterja doživel šele 4. decembra 1881 na Dunaju, ko je težo violinskega parta prvi uspešno prenesel Adolf Brodsky. Kljub uničujoči kritiki enega od najbolj strupenih kritikov vseh časov, Eduarda Hanslicka, ki je skladbo v dunajskem časopisu Neue freie Presse označil za »smrdljivo«, je violinski koncert kmalu prodrl na domala vse najpomembnejše koncertne odre po svetu.

Svetovna slava pa je Čajkovskemu prinesla tudi veliko nemira v zasebno življenje. Opustil je poučevanje na moskovskem konservatoriju in se v Rusijo vračal zgolj občasno, saj je mnogo potoval in se udeleževal svetovnih premier svojih kompozicij. Šele leta 1885 se je za stalno preselil v Klin blizu Moskve, kjer je februarja 1893 začel s pisanjem svoje Šeste simfonije. Čeprav so se mu glasbene zamisli za omenjeno simfonijo, ki vsekakor predstavlja enega izmed vrhuncev v skladateljevem opusu, porajale več let, jo je skladatelj naposled uspel dokončati v vsega pol leta. Sprva jo je poimenoval programnaja oziroma programska, šele kasneje pa ji je dodal zdajšnji naslov patetičeskaja. Vendar tudi slednjega ni mogoče povsem enoznačno razumeti. Patetičeskaja namreč v dobesednem prevodu pomeni strastna, ne patetična (v omalovažujočem smislu). Tako se zdi, da je šele nenadna skladateljeva smrt po prvi izvedbi simfonije glavni razlog, da se je za poimenovanje simfonije začel uporabljati danes uveljavljeni naslov Patetična. Po njeni praizvedbi v Sankt Peterburgu, 28. oktobra 1893, pod skladateljevim vodstvom je namreč sledil povsem hollywoodski scenarij dogodkov.

Skladatelj se je nekaj dni po prvi izvedbi zastrupil in le devet dni po praizvedbi njegove Šeste simfonije – natančneje 6. novembra 1893 – je v Sankt Peterburgu tudi umrl. Podobno skrivnosten, kot je sporočilnost njegove nedvomno najbolj programsko orientirane med šestimi simfonijami, je tudi vzrok skladateljeve smrti. Zdravniki naj bi sprva razloge za smrt iskali v zastrupitvi s kolero, saj naj bi skladatelj pil neprekuhano vodo, vendar pa se zdi glede na skladateljevo nagnjenost k depresivnosti verjetnejša namerna zastrupitev z arzenom. Skupina ustvarjalčevih nekdanjih prijateljev naj bi mu celo svetovala, naj naredi samomor in se tako izogne morebitnemu škandalu zaradi domnevnega razmerja z mlajšim dečkom. Kakršnakoli je torej že bila ta ne preveč slavna zadnja usoda Čajkovskega, njegova ustvarjalna moč ne pušča dvoma, da gre za enega od največjih ruskih skladateljev modernega časa, o čemer se bomo lahko nocoj prepričali v okviru 2. abonmajskega koncerta Simfoničnega cikla SNG Maribor.

Dr. Jernej Weiss

BIOGRAFIJA

Timothy Redmond, dirigent

Britanski dirigent Timothy Redmond je v minuli sezoni debitiral v sanktpeterburškem Marijinskem teatru, in sicer z opero Powder Her Face (Naliči njen obraz) skladatelja Thomasa Adèsa, ki jo bo v tej sezoni ponovno dirigiral v prestižni kraljevi operni hiši, londonskem Covent Gardnu. Med ostalimi nedavnimi angažmaji velja izpostaviti Thérèse Raquin Tobiasa Pickerja (v kraljevi operi Linbury), opero The Original Chinese Conjuror (Iznajdljivi kitajski čarovnik) Raymonda Liuja (ki ga je izvedel tudi na aldeburškem festivalu leta 2006), Bizetovo Carmen v produkciji opere na Tenerifih, Puccinijevo opero Gianni Schicchi in Rahmaninovo enodejanko Skopuški vitez. V zadnji sezoni je debitiral z orkestrom Northern Sinfonia v Sage Gatesheadu in na festivalu Wexford, kjer je dirigiral Weillovo glasbeno igro Srebrno jezero –Zimska pravljica in Haydnovo Stvarjenje. V bližnji prihodnosti načrtuje stalno koncertiranje s filharmoniki iz Cambridgea (je namreč njihov glavni dirigent), z ulstrskim orkestrom iz Belfasta, prav tako pa tudi snemanja za britansko založbo EMI (z Natasho Marsh in Maro Carlyle). Njegov raznolik repertoar mu zagotavlja stalno mesto med tistimi zaželenimi dirigenti mlajše generacije, ki upajo vnesti bolj razgibano interpretativno perspektivo na večinoma ustaljene programe koncertnih odrov.