Stran za slepe in slabovidne

Skok na vsebino | Skok na meni

Slovensko narodno gledališče Maribor

5. koncert Simfoničnega cikla

Dirigent: Benjamin Ellin

5. koncert Simfoničnega cikla
21. april 2016 ob 19.30, Dvorana Union

Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent: Benjamin Ellin
Solist: Marko Ilić, pozavna
Koncertni mojster: Saša Olenjuk

Program:

Vito Žuraj: Tiebreak
Benjamin Ellin: Pandora, koncert za pozavno in orkester 
Discovery (Odkritje)
The Deception of Fate (Iluzija usode)
Nocturne, Renaissance and Finale (Nokturno, prerod in finale)

 *******

Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92
Poco sostenuto – Vivace
Allegretto
Presto – Assai meno presto (Trio)
Allegro con brio

Slovenski skladatelj Vito Žuraj (r. 1979 v Mariboru) je eden najvidnejših glasbenih ustvarjalcev mlajše generacije, ki se v zadnjih letih uveljavlja predvsem v Nemčiji. Leta 2002 je diplomiral­ iz kompozicije in glasbene teorije pri prof. Marku Mihevcu na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v inštrumentalni in elektroakustični kompoziciji se je izpopolnjeval v Dresdnu na Visoki šoli za glasbo Carla Marie von Webra, zatem pa še v Karlsruheju na tamkajšnji Visoki šoli za glasbo. Leta 2014 je bil štipendist nemške akademije Villa Massimo, ki velja za eno najprestižnejših celoletnih evropskih umetniških rezidenc. Žurajev skladateljski opus je v žanrskem smislu zelo raznolik in obsega solistično, komorno in vokalno, a tudi simfonično in elektronsko glasbo, za nemško opero Theater Bielefeld je leta 2013 ustvaril celo sodobno opero Orlando – Das Schloss. Žurajeva orkestralna dela izvajajo že od leta 1999, še posebej v zadnjih šestih letih se je zvrstilo razmeroma veliko izvedb njegovih skladb v tujini. Največ skladb je doslej ustvaril za frankfurtski Ensemble Modern, ki velja za enega izmed osrednjih evropskih sestavov, ki se posveča izvajanju sodobne glasbe. Zanj je napisal tudi skladbo Changeover, ki zahteva kar 115 izvajalcev, za katero je poleg prestižne skladateljske nagrade mesta Stuttgart prejel tudi lanskoletno nagrado Prešernovega sklada.

Žurajev kompozicijski slog bi lahko po ustvarjalčevih lastnih besedah opredelili kot nekakšno inovativno sintezo (neo)klasične kompozicije in glasbene "informatike", kot temeljni oblikovni princip, ki se zrcali tudi v prvi izvedeni skladbi nocojšnjega koncerta z naslovom Tiebreak (Tesen izid ali Tesna zmaga, op. p.), pa bi lahko izpostavili skladateljevo težnjo po osmišljanju zvočne mase in slikanju praviloma neglasbenih podob in pojavov. Lahko bi torej zapisali, da gre za individualno preoblikovan reprezentativni slog. V enostavčni kompoziciji Tiebreak, ki jo je Žuraj leta 2010 napisal za veliki simfonični orkester, se v časovnem okviru petnajst minut oglasijo marsikatere drzne novotarije glasbenega modernizma, v njej se denimo udejanjijo tudi specifične skladateljeve zahteve po kratkih, odsekanih staccatih ter igranju brez vibrata, predvsem pa je poudarjena frenetična tekmovalnost med različnimi inštrumentalnimi skupinami, ki se "prerekajo" skozi ritmično komplementarnost in disonantne, celo miktrotonalne ploskve. Skladbo je pod taktirko Tita Ceccherinija prvič izvedla Nemška radijska filharmonija iz Saarbrückna (Deutsche Radio Philharmonie Saarbrücken) 14. maja 2010 v tamkajšnji kongresni dvorani ter v okviru festivala za novo glasbo, Mouvement.

Nedvomno je posebna priložnost prisluhniti dirigentu, ki lahko interpretira svoje lastno delo, kot se bo zgodilo tudi na nocojšnjem glasbenem dogodku. Angleški skladatelj in dirigent Benjamin Ellin velja za karizmatičnega glasbenika, ki trdno verjame v pozitivno moč glasbe, še posebej v njeno univerzalno družbenopovezovalno potenco. Svoje znanje in aktivizem širi kot glasbeni vodja produkcijske hiše Thursford Productions, ki se posveča prirejanju najrazličnejših glasbenih dogodkov ter uprizarjanju glasbenogledaliških del, prav tako pa je ustanovil zasedbo Contemporary Fusion Ensemble Tafahum, ki neguje mnoštvo glasbenih stilov in spodbuja njihovo harmonično sobivanje v lastnih aranžmajih. Med Ellinovimi pomembnimi vodstvenimi funkcijami velja omeniti še, da je aktualni šef dirigent Filharmonije iz Slaithwaiteja, umetniški direktor Focus Opere in predsednik Glasbene akademije Pembroke iz Londona. Med najpomembnejše prelomnice njegove kariere spadata zmaga in nagrada publike na dirigentskem tekmovanju Jevgenija Svetlanova leta 2007, septembra 2009 pa je svoj nabor nagrad ozaljšal še s prestižnim priznanjem Barlowove fundacije za kompozicijo, ki ga je kot drugi nagrajenec prejel po 25-letnem premoru od prve podelitve. V Ellinovem opusu, ki se sicer pretežno naslanja na velike simfonične in koncertne "formate", zasledimo kar nekaj novitet, ki so nastale po naročilu svetovno priznanih solistov in nekaterih filharmoničnih družb. Nocoj izvedeni tristavčni koncert za pozavno solo in orkester z naslovom Pandora je Ellin leta 2010 ustvaril na pobudo prvega pozavnista Newyorške filharmonije, Josepha Alessija, ki je ob spremstvu orkestra Brigham Young University tudi prvi izvedel solistični part koncerta, ter po naročilu Barlowove fundacije.

Ellinov kompozicijski stavek bi lahko opredelili kot tipično postmodernistični slog, v katerem dokaj pogosto odzvanja glasbena govorica in simfonično-koncertna dediščina Benjamina Brittna, še posebej v smislu formalnega razvijanja glasbenih idej v okviru razširjene tonalnosti. Zaporedje stavkov je Ellin tako zasnoval po nekakšnem makrotonalnem načrtu, ki pa se bolj kot na tonalitetno sorodnost opira na klasično "napetostno" shemo starogrške drame, seveda v smislu iskanja premišljene glasbene dramaturgije. Prvi stavek Discovery (Odkritje) se tako razpira s počasnim odkritjem Pandorine skrinjice (nekoliko skrivnostna prva tema v flavti), iz katere so "pobegnile" najrazličnejše glasbene "pošasti" (tremolo v godalih ob rahlih udarcih gonga), ki pritajeno lomastijo med različnimi pasusi posameznih inštrumentov oziroma večjih skupin. Slednje "utiša" šele vstop pozavne (tretja tematska skupina). Drugi stavek The Deception of Fate (Iluzija usode) uvede pozavna solo s svojim virtuoznim manifestom, ki s svojimi portamenti spominja na boemsko "opijanjenost" pihalno-trobilne sekcije iz Gershwinove Rapsodije v modrem, v poznejših motivičnih izpeljavah v orkestru pa tudi na Hačaturjanovo plesno divjaštvo. Proti koncu drugega stavka se pozornost ponovno preusmeri na subtilno melodičnost sordinirane pozavne, ki nam z resigniranimi toni "signalizira" splošni upad življenjske moči in sprijaznjenje s porazom, tretji stavek pa se po streznitvi od hipnotičnega nokturna, ki ga obdaja tiha spremljava v nizkih pihalih ali občasno celo ležerni temi v fagotu, nenadoma prebudi v glasnem klicu pozavne (Renaissance). Ta v okviru široke in nekoliko disonantne teme z novimi motivičnimi drobljenji znova raziskuje izrazno paleto pozavne. Solistični inštrument v hitrem finalu dokončno prevzame pobudo, orkester pa mu z odločnimi vzkliki pritrjuje in stopnjuje energično vzdušje vse do končnega zmagoslavja.

Ludwig van Beethoven (1770–1827) velja nedvomno za enega izmed največjih glasbenih genijev moderne ere, njegov najvidnejši ustvarjalni prispevek, ki je vrsto let veljal za neprekosljiv dosežek, pa se poleg številnih sonat za klavir (in druge solistične inštrumente ali njihove različne kombinacije) in komorne glasbe bohoti v simfoničnem opusu. Ekscentričen skladatelj, ki je v duhu kljub "napornemu" in muhastemu značaju vselej ostal velik humanist in neprizanesljiv kritik človeških šibkosti, je svojo Sedmo simfonijo v A-duru (op. 92) – to "veliko pripoved treh tonalitet" po Frederiku Prausnitzu – začel snovati v pozni jeseni leta 1811, dokončal pa jo je 13. aprila 1812, ko je okreval v češkem letoviškem mestu Teplice, kjer naj bi tudi srečal slovitega Goetheja. Čeprav je bil Beethoven izredno kritičen do svojih del, je to svojo štiristavčno simfonično mojstrovino štel za eno izmed svojih največjih stvaritev. Skladateljevemu mnenju so se pozneje pridružili tudi navdušeni vtisi drugih, med drugim Wagnerja, ki je v tej Beethovnovi simfoniji videl "apoteozo plesa", četudi so prepričljive koreografske kreacije razmeroma dolgo časa iskale pravi ključ, ki bi odklenil obilje ritmičnih invencij in njihovo "plesnost".

Največja posebnost simfonije, ki je bila prvič izvedena 8. decembra 1813 pod skladateljevim vodstvom na Dunaju v okviru dobrodelnega koncerta za ranjene vojake v bitki pri Hanauu, je poleg omenjenega naslona na ritem Beethovnovo pionirsko iskanje novih harmonskih povezav. Že v prvem stavku (Poco sostenuto), denimo, se kmalu po veličastnem uvodu tonaliteta A-dura premakne v sfero C- in F-dura, in ne na dominanto (E-dur), kot bi pričakovali v skladu z ustaljeno kompozicijsko doktrino. Na neki način se zdi, kot da nas Beethoven ne skuša le prepričati v dejstvo, da zvenita C- in F-dur nadvse "domače" tudi pod okriljem izhodiščne tonalitete, ampak tudi v to, da se lahko začetni A-dur začne nenadoma počutiti kot tujec v lastnem domu. Po zanosnem naskoku na Vivace, ki ga Beethoven izpelje v gibkih in ritmično punktiranih pasažah okrog večkrat ponovljenega tona E, se konec prvega stavka sprosti v eksplozivni kodi dolgo zadrževanega crescenda, ki naj bi Carla Mario von Webra prepričala, da je Beethoven "zrel za norišnico".

Drugi stavek (Allegretto) je edini formalno počasnejši del simfonije, čeprav gre za relativni občutek poslušalca, ki se bolj navezuje na rahločutno lahkotnost uvodnega akorda a-mola v pihalih (toda z "napačno" noto E v basu), ki pozneje simetrično zaključi stavek, in se v nadaljevanju preoblikuje v lahno sprehajanje nižjih godal. Omenjeni zaključek z istim akordom pa je pravzaprav še ena izmed Beethovnovih ekscentričnih iztočnic za veliko zvočno eksplozijo v naslednjem stavku (scherzu), ki je zasnovan v F-duru in se nato nadaljuje z "veliko počasnejšim" triem (assai meno presto), nato pa se stavek z občasnimi presenečenji v detajlih še enkrat v celoti ponovi. Simfonični finale (Allegro con brio) je prav tako zamišljen v dokaj hitrem tempu, a se od prejšnjega stavka razlikuje po tem, da Beethovnov glasbeni temperament samodejno uide nadzoru in se sprevrže v podivjan vihar vrtinčastih linij, ki so nakazane že v uvodnem stavku. Tudi v finalu se izvajalski tempo kode stopnjuje v obsegu vsega 59 taktov, in sicer okrog obsesivnega ponavljanja poltonske figure (Gis/A) in nato padajočih kromatičnih pasaž – vse do tona E in sosednjega Dis –, ko se ponovno utrdi A-dur ob postopnem dinamičnem stopnjevanju celotnega orkestra.

Benjamin Virc

Kratka biografija solista

Marko Ilić (r. 1982) je začel obiskovati pouk pozavne pri osmih letih v rojstnem Mariboru (prof. Albert Kolbl). Po končani gimnaziji je nadaljeval študij tega inštrumenta na Akademiji za glasbo v Freiburgu pri prof. Branimirju Slokarju, kjer je leta 2005 tudi diplomiral. Leta 2008 je zaključil še podiplomski študij na Univerzi umetnosti v Berlinu v razredu prof. Stefana Schulza (pozavnista Berlinske filharmonije). Kot solist in član orkestra je sodeloval z različnimi evropskimi orkestri, kot so Berlinska in Hamburška filharmonija, Filharmonični orkester iz Freiburga, Komorni orkester iz Basla itd. Od leta 2007 je solo pozavnist Slovenske filharmonije. Kot solist ali član vrhunskih komornih ansamblov, kot je BC Brass, ki ga sestavljajo izbrani solisti Slovenske, Zagrebške in Beograjske filharmonije, redno koncertira doma in v tujini.

 NAPOVEDUJEMO
OPERNA PREMIERA

Camille Saint-Saëns
SAMSON IN DALILA
velika opera v treh dejanjih
Premiera: 13. maj 2016 ob 19.30, Velika dvorana
Dirigent: Robert Houlihan
Režiser: Paul-Émile Fourny

Zasedba

Dirigent: Benjamin Ellin

Fotogalerija

5. koncert Simfoničnega cikla
5. koncert Simfoničnega cikla

Iskalnik

Naša spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih izboljšuje vašo uporabniško izkušnjo, omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev ter analizira promet. Ali se strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za sporočilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list 109/2012, v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati na začetku leta 2013 ter je prinesel nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki (angleško cookies) so kratke tekstovne datoteke, ki se lahko razpošiljajo in shranijo na vašem računalniku, pametnem telefonu ali kateri koli drugi napravi, ki dostopa do spletnih strani po internetu. Piškotke lahko uporabimo pri zbiranju informacij o načinu, kako uporabljate neko spletno stran, in posledično pri prilagajanju vsebin spletne strani ob vašem naslednjem obisku, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. V piškotku je običajno zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče neko spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Uporaba piškotkov na spletu ni nič novega. Več informacij o piškotkih lahko najdete na spletni strani www.aboutcookies.org, kjer so tudi navodila, kako jih pobrišete.

Vrste piškotkov

Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotkov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, varnost ...).

Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke o tem, kaj uporabniki delajo na spletni strani, z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, po katerih bi lahko identificirali uporabnika.

Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo ...) ter zagotavlja napredne, uporabniku prilagojene funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletni strani.

Piškotki za usmerjanje

Piškotki za usmerjanje so povezani s storitvami tretjih oseb (npr. oglaševalska in družabna omrežja), na primer gumba "Všečkaj" in "Deli z ostalimi". Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim dejanjem na spletu. Te piškotke urejajo in gostijo tretje osebe.

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Ime piškotka Avtor Opis
activeHeaderSlide SNG Maribor Začasen piškotek; delovanje uvodne spletne strani SNG Maribor (glava).
bcms_cookie_accepted
bcms_cookie_declined
SNG Maribor Ta piškotka beležita vašo izbiro glede uporabe piškotkov na naši spletni strani.
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
Google Analytics Merjenje obiskanosti spletne strani z orodjem Google Analytics (orodje za spletne analitične podatke podjetja Google).
Google Analytics politika zasebnosti / Onemogočite sledenje Google Analytics (opt-out)
di
dt
psc
uid
uit
uvc
siteaud
ana_svc
atuvc
user_token
AddThis Te piškotke nastavi vtičnik za delitev z družabnimi omrežji podjetja AddThis.
AddThis politika zasebnosti / Onemogočite sledenje AddThis (opt-out)
APISID
HSID
NID
PREF
SAPISID
SID
SSID
S
S_adsense
BEAT
ULS
GooglePlus Te piškotke nastavi gumbek Google +1 "share".
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
__utma
__utmz
SID
LOGIN_INFO
use_hotbox
PREF
SSID
HSID
watched_video_id_list
demographics
VISITOR_INFO1_LIVE
YouTube Te piškotke nastavi videopredvajalnik YouTube.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google
_ga
__utma
__utmb
__utmc
__utmv
__utmz
SC
PREF
HSID
SSID
APISID
SAPISID
SNID
NID
GoogleAccountsLocale_session
AnalyticsUserLocale
GAPS
Google Maps Te piškotke nastavi zemljevid Google Maps.
Vrste piškotkov, ki jih uporablja Google

Nadzor piškotkov

Shranjevanje in upravljanje piškotkov je pod popolnim nadzorom brskalnika, ki ga uporablja uporabnik. Brskalnik lahko shranjevanje piškotkov po želji omeji ali onemogoči. Piškotke, ki jih je brskalnik shranil, lahko tudi enostavno izbrišete – za več informacij obiščite spletno stran www.aboutcookies.org. Vašo odločitev glede uporabe piškotkov na tej spletni strani vedno lahko spremenite s klikom na povezavo Piškotki.

Upravljalec piškotkov

SNG Maribor.