Zlatorog

Viktor Parma: Zlatorog

Libreto: Richard Brauer po pesnitvi Rudolpha Baumbacha, prevod Igor Grdina

Režiser: Vito Taufer
Dirigent: Simon Robinson
Scenograf: Viktor Bernik
Kostumografijnja: Barbara Podlogar
Koreograf: Branko Potočan

Premiera: 6. februar 2009 v Veliki dvorani

Slovenska opera v treh dejanjih s prologom

Viktor Parma je gotovo pomembno zaznamoval zgodovino slovenskega gledališča − bil je plodovit skladatelj glasbenogledaliških del, ki so ugoden in širok sprejem doživela tudi med občinstvom. Pri tem ni nepomembno, da je zaznamoval glasbeno zgodovino mesta Maribor. V stik z glasbo je prišel že v otroštvu v rodnem Trstu, kasneje se je med študijem prava na Dunaju dodatno glasbeno izobraževal; obiskoval je predavanja Antona Brucknerja na dunajskem Konservatoriju. Vse življenje je ob pravniških službah tudi neutrudno komponiral. Po upokojitvi po prvi svetovni vojni se je preselil v Maribor, saj si je prislužil naziv častnega dirigenta v pravkar ustanovljenem Narodnem gledališču. Umrl je v Mariboru leta 1924.

Parma se je kot avtor glasbe za glasbeno gledališče dokazal v operah Urh, grof celjski, Ksenija in enodejanki Stara pesem (zadnja je bila dokončana leta 1898). Te jasno sledijo verističnim zgledom, Parma pa se v njih najbolj dokaže kot izrazit melodik. Zato niti ni čudno, da ga je nadaljevanje kompozicijske poti vodilo k pisanju operet, kjer je poleg svojega občutka za lažjo glasbeno muzo spet lahko izkazal izredno melodično navdahnjenost. Kot svoje zadnje in najpomembnejše delo je ustvaril opero Zlatorog.

Ta je za zgodovino slovenske opere pomembna najprej zato, ker obuja slovensko pravljico in na ta način jasno razkriva Parmovo željo po približevanju slovenskemu nacionalnemu idiomu, kar je bilo v tistem času sicer značilno za vse evropske narode, ki še niso dokončno razvili svoje nacionalne samobitnosti. Ambiciozno zastavljeni tematiki primerno − Parma je za libreto naprosil avstrijskega pisatelja Richarda Brauerja − je skladatelj izbral tudi kompleksnejšo kompozicijsko tehniko. Tako se ne zadovoljuje več z v jasne točke ujeto šablonsko melodiko in dramaturgijo, prevzeto iz italijanske opere 19. stoletja, temveč išče bolj osebni slog, ki se napaja tudi pri wagnerjanskih idejah. To se še najbolj kaže v zunanji obliki − opera je v celoti prekomponirana − in v uporabi pomenskih motivov. Parma je z njimi karakteriziral osebe in posamezne atmosferske slike − ti motivi se v delu prepletajo in glasbeno odražajo razmerja v zgodbi, zato tudi orkester ni več zgolj goli spremljevalec pevcev in se mestoma razkriva v vsej inštrumentacijski barvitosti, ki je uporabljena v dramaturške namene. V prizorih z ljudstvom se Parma deloma približa tudi slovenskemu ljudskemu koloritu.

Opera je prvo uprizoritev doživela leta 1921 v ljubljanski Operi (libreto je za to priložnost prevedel Cvetko Golar). Tokratna izvedba bo še posebej zanimiva, saj prihaja na vrsto le eno leto po razvpitem Puccinijevem letu − Puccini in Parma sta bila namreč rojena istega leta.

Zasedba