Seviljski brivec

Gioacchino Rossini
Seviljski brivec
Komična opera v dveh dejanjih (treh slikah)

Libreto: Cesare Sterbini po komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa
Prva izvedba: 20. februar 1816, Rim

Dirigent: Emil Tabakov / Simon Robinson
Režiser: Plamen Kartaloff

Premiera: 6. 10. 2006

Gioacchino Rossini je v devetnajstih letih svojega življenja – ustvarjal je med letoma 1810 in 1829, nato pa se je za skoraj štiri desetletja umaknil z odrskih desk in se ukvarjal predvsem še s kulinariko – napisal kar devetintrideset oper. Številka je res impresivna, nekaj pa nam seveda pove tudi o načinu skladateljevega ustvarjanja – to je moralo biti zelo hitro in fleksibilno, saj se je bil operni skladatelj v tem času še prisiljen ozirati na muhe glavnih protagonistov glasbenega gledališča: opernih pevk in pevcev.

V tako neznosno hitrem tempu je nastala tudi komična opera Seviljski brivec, ki so jo cenili tudi sicer zapriseženi Rossinijevi nasprotniki: Beethoven, Berlioz in Schumann. Med 25. in 29. januarjem 1816 je bil končan libreto, premiera opere pa je bila 20. februarja istega leta, kar pomeni (če računamo na to, da je operna družba potrebovala nekaj časa tudi za študij), da je Rossini delo napisal v približno dveh tednih. Prav ta skopo odmerjeni čas je kriv za to, da je Rossini po sicer običajni praksi tistega časa v novem delu recikliral veliko svojih starih opernih točk (predvsem iz tistih oper, ki niso uspele): uverturo je prevzel iz opere Aureliano in Palmira ter jo nato kasneje uporabil še v operi Elisabetta, posamezne dele in melodične domisleke pa je v Brivca prenesel še iz oper Sigismundo, La cambiale di matrimonio, Il signor Bruschino ter kantat Egle e Irene in L’Aurora.

Sprva je kazalo, da tako kanibaliziranje starih, neuspešnih oper ne bo prineslo pravih sadov, saj je opera ob svoji premieri popolnoma pogorela. Vendar pa je treba vzroke za neuspeh iskati v zunanjih faktorjih. Beaumarchaisova komedija je služila kot snov za libreto že mnogim skladateljem pred Rossinijem, med temi pa je bila daleč najbolj priljubljena verzija G. Paisiella. Na premiero Rossinijevega Brivca so prišli prav Paisiellovi privrženci, ki so zganjali kraval od začetka do konca predstave. Iz spoštovanja do Paisiella je nosila opera najprej naslov Almaviva, kar pa gre v določeni meri povezovati tudi s tenoristom Manuelom Garcío, glavnim zvezdnikom opere, ki je za svoj nastop zaslužil več kot je znašal celoten honorar za Rossinijevo skladateljsko delo.

Že ob drugi izvedbi pa se je začel triumfalni pohod opere, ki se je kmalu razširila po vsem svetu in so jo prevajali v najrazličnejše jezike. Skupaj z uspehom pa so prišla tudi maličenja opere – tako so Rosinino mezzosopransko vlogo pogosto prestavljali v še bolj briljantno sopransko višino, zaradi česar pa se je izgubila lahkotnost karakterja, poenostavljali so vlogo Bartola, najbolj bizarni pa so bili vložki v II. dejanju, ko ima Rosina glasbeno učno uro. Številne pevke so namreč takšno situacijo izkoristile za to, da so zapele še več drugih znanih arij. Adelina Patti je tako v tem dejanju zapela še Arditijevo pesem »Il baco«, bolero iz Verdijevih Sicilijanskih večernic in popularni napev »Home Sweet Home«. Zanimivo pri tem je, da je Pattijeva kot mlada deklica nastopila na eni izmed Rossinijevih pariških soarej, kjer je zapela netipično okrašeno arijo »Una voce poco fa« iz Brivca – Rossini je menda pripomnil: »Zelo lepo, draga moja. Kdo pa je napisal skladbo, ki ste jo pravkar zapeli?«

»Ostajam besen glede mojih izdaj, zaradi katerih bo občinstvo lahko videlo moje opere zbrane na enem mestu. Tako bodo iste skladbe našli večkrat, saj se mi je zdelo prav, da sem točke, ki so se mi zdele najboljše, vzel iz propadlih oper in jih postavil v nova dela, z namenom da bi jih rešil. Propadla opera se je zdela za vedno pokončana in poglej, zdaj so jih vse na novo rešili!«
Gioacchino Rossini

»Ne misli, da napovedujem vojno inovatorjem. Nasprotujem samo temu, da bi v enem dnevu storili tisto, kar se lahko doseže v nekaj letih. Poglej z usmiljenjem mojo prvo opero Demetrio e Polibio in nato Viljema Tella: videl boš, da nisem bil počasen kot rak.«
Gioacchino Rossini založniku Titu Ricordiju