1. koncert Simfoničnega orkestra SNG Maribor

17. september 2009 v Veliki dvorani

Izvajalec:        Simfonični orkester SNG Maribor

Dirigent:        J. David Jackson

Program:

Georg Friedrich Händel: Glasba na vodi, suita

Ouverture (Adagio – Allegro)

Allegro

Andante

Allegro

Air

Minuet

Bourrée

Hornpipe

Joseph Haydn: Simfonija št. 99 v Es-duru, (Hob. I/99)

Adagio – Vivace assai

Adagio

Menuet (Allegretto)

Finale (Vivace)

***

Ludwig van Beethoven: Simfonija št. 1 v C-duru, op. 21

Adagio molto – Allegro con brio

Andante cantabile con moto

Menuet (Allegro molto e vivace)

Finale (Adagio – Allegro molto e vivace)

Johannes Brahms: Variacije na Haydnovo temo, op. 56a

Koral sv. Antona (Andante)

Var. I: Poco più animato

Var. II: Più vivace

Var. III: Con moto

Var. IV: Andante con moto

Var. V: Vivace

Var. VI: Vivace

Var. VII: Grazioso

Var. VIII: Presto non troppo

Finale (Andante)

V letošnjem letu se glasbeni svet spominja dveh nadvse pomembnih jubilejev, in sicer 250-letnice smrti Georga Friedricha Händla (1685–1759) in 200-letnice smrti Josepha Haydna (1732–1809). Tako v nemškem Halleju rojeni Händel kot v avstrijskem Rohrauu rojeni Haydn sta pomemben del svojega umetniškega delovanja preživela v Londonu, kjer sta ustvarila nekaj najpomembnejših skladb svojega opusa in z njimi postavila smernice nadaljnjim skladateljskim generacijam. Če lahko Händlu v prvi polovici 18. stoletja pripišemo prvenstvo na področju opere in oratorija, pa je bil Haydn v drugi polovici istega stoletja vsekakor eden izmed najpomembnejših ustvarjalcev simfonične in komorne glasbe. Skladatelja se torej s svojima nadvse obsežnima opusoma uvrščata med najbolj plodne glasbene ustvarjalce moderne glasbene zgodovine.

Predvsem Georg Friedrich Händel je pomemben del svojega življenja preživel na angleškem dvoru, na katerem je ustvaril zavidljivo število del za angleško kraljevo kapelo. Čeprav so bila najbolj bleščeča leta te kraljeve institucije v času Händlovega skoraj petdesetletnega delovanja v Londonu (1712–1759) že mimo, je kapela tudi tedaj vzdrževala nadvse živahno poustvarjalno dejavnost, saj so njeni glasbeniki sodelovali pri domala vseh slavjih angleškega dvora. Tako je bil tudi ciklus treh suit z naslovom Glasba na vodi napisan za eno izmed omenjenih slovesnosti. Tedanji angleški kralj Jurij I. je namreč ob neki priložnosti za svoje najzvestejše podanike organiziral plovbo po reki Temzi. Tako je kraljeva kapela za tovrstno priložnost dobila naročilo za izdelavo in izvedbo skladbe, ki je bila prvič izvedena 17. julija 1717. Danes si lahko le predstavljamo takratne izvajalce koncerta na kraljevem splavu: okrog 50 instrumentalistov kraljeve kapele ter precej zajetno Händlovo postavo za dirigentskim pultom. Händlova Glasba na vodi naj bi kralja in njegovo spremstvo tako navdušila, da so omenjeno kompozicijo že na prvi plovbi morali izvesti kar trikrat. Svoje navdušenje pa je Jurij I. pokazal tudi tako, da je do tedaj še razmeroma neznanega Händla za stalno zaposlil na angleškem dvoru.

Podobno kakor Händlu se je tudi Josephu Haydnu nasmehnila sreča, ko je leta 1761 kot kapelnik dobil stalno zaposlitev v rezidenci madžarske plemiške rodbine Esterházy v Železnem, glavnem mestu avstrijske Gradiščanske. Njegovih del pa niso izvajali le v takratni habsburški monarhiji, znan je bil tudi v Angliji. Tako je za dlje časa kar dvakrat odšel v London. Prvič leta 1790 na povabilo londonskega impresarija in violinista Salomona, tam ostal dve sezoni ter med drugim pridobil častni doktorat oxfordske univerze ter ponovno dve leti pozneje. Tako naj bi bili na angleškem dvoru ob njegovem drugem dvoletnem obisku v Londonu nad Haydnovimi glasbenimi mojstrovinami tako navdušeni, da mu je tedanji angleški kralj Jurij III., podobno kakor njegov predhodnik Händlu, ponudil stalno zaposlitev v Windsorski palači. Kljub mikavni ponudbi pa se je skladatelj odločil, da bo stara leta raje preživel na kozmopolitskem Dunaju, središču tedanjega glasbenega dogajanja, in ne v Londonu, ki mu je grozilo, da bo zaradi vojne z Napoleonom ostal odrezan od celine. Med drugim je ob svojem drugem obisku angleške prestolnice napisal tudi del t. i. Londonskih simfonij, med katere uvrščamo tudi 10. februarja 1794 praizvedeno Simfonijo št. 99, Hob. I/99, ki ji zaradi skladateljevega mojstrskega obvladanja glasbene materije, neusahljivega in pogosto tudi humornega vira muzikalne iznajdljivosti pripisujejo enega izmed vrhuncev klasicistične simfonike.

Tako tudi simfonična ustvarjalnost Ludwiga van Beethovna (1770–1827) pomeni na eni strani vrhunec klasicističnega razsvetljenskega duha ter na drugi začetek romantičnih poetičnih tendenc, ki svoj razcvet doživijo kasneje v 19. stoletju. Že njegova Simfonija št. 1, ki ji je dunajska javnost prvič prisluhnila 2. aprila 1800 in je bila posvečena enemu izmed prvih Beethovnovih mecenov baronu, Gottfriedu van Swietnu, je namreč posrečena kombinacija obvladovanje klasicistične forme in novejše romantične afektiranosti. Simfonija s svojo jasno oblikovanostjo in ustaljenim zaporedjem stavkov navidezno sicer odseva duha Beethovnega učitelja in vzornika, Josepha Haydna, vendar pa je oddaljitev od strogih klasicističnih vzorcev vidna že v tretjem stavku simfonije, ki ga Beethoven v skladu s takratno tradicijo sicer poimenuje Menuet, vendar gre za stavek, ki po značaju docela ustreza živahnejšemu utripu scherza.

Podobno kakor Beethoven je tudi Johannes Brahms (1833–1897) na skoraj vseh skladateljskih področjih, z izjemo opere, ustvaril dela, ki so markantna reprezentacija zgodovine svoje zvrsti. Na instrumentalnem področju to še zlasti velja za njegove simfonije, ki so nastale kot izsledek dolgega, samokritično pretehtanega dela. Predvsem variacije so bile glasbena oblika, h kateri se je Brahms vedno znova rad vračal. Pisal jih je za klavir, klavir štiriročno in za orkester. Ker se zaradi izjemnega občutka odgovornosti do poslušalstva skladatelj dolga leta ni mogel posvetiti pisanju simfonij, se je odločil za orkestrsko izvedbo Variacij na Haydnovo temo. Osnovno temo je našel v divertimentu za pihala iz leta 1770, ki ga je moč pripisati Haydnu, vendar njegovega prvotnega izvora ni mogoče povsem z gotovostjo določiti. Zdi se, da bi lahko šlo za »koral sv. Antona«, ki je po obliki koračnica, namenjena romarjem. Njeno izhodiščno temo povzema Brahms v izvirni orkestraciji, iz oblikovne strogosti variacij pa lahko sklepamo, da gre za nekakšen začetek ustvarjalnega procesa njegove prve simfonije. Kljub temu učinkujejo variacije kot ena izmed prvih skladateljevih kompozicij za simfonični orkester po izrazu in barvi dokaj raznoliko. Prvo izvedbo variacij je 2. novembra 1873 na Dunaju vodil skladatelj sam, ki je tedaj opravljal službo orkestrskega in zborovskega direktorja tamkajšnjega Društva prijateljev glasbe.

Vse kompozicije, ki jim bomo prisluhnili na nocojšnjem koncertu, so torej tako ali drugače tesno povezane z življenjem in glasbeno zapuščino Josepha Haydna, enega izmed skladateljskih velikanov klasicističnega obdobja. Prav je namreč, da se tudi v okviru Simfoničnega cikla SNG Maribor spomnimo umetnika, ki je bil kot eden od prvih častnih članov ljubljanske Filharmonične družbe in sploh kot eden izmed najpogosteje izvajanih skladateljev karseda intenzivno povezan s simfonično, komorno in vokalno-instrumentalno poustvarjalno tradicijo na Slovenskem.

Dr. Jernej Weiss

BIOGRAFIJA

J. David Jackson, dirigent

J. David Jackson si je za svoj dirigentski debut izbral Donizettijevo opero Don Pasquale v produkciji bruseljskega Kraljevega teatra de la Monnaie, in vse odtlej uživa naklonjenost tako občinstva kot kritikov, ki so njegove interpretacije označili kot »prvovrstno dirigiranje« (Boston Globe), »impresivno vodenje orkestra« (Opera News), »kipečo kvaliteto, skovana od maestra« (Moscow Kultura) in »triumf, nedvomni vrhunec sezone« (Denver Post). Jacksonova več kot uspešna kariera je že 17 let povezana z bržkone najznamenitejšo operno hišo v Ameriki, tj. Metropolitansko Opero v New Yorku, v kateri deluje kot dirigent asistent in aktiven sooblikovalec prestižnih opernih produkcij, med katerimi velja omeniti Händlovo opero Rodelinda (z znano sopranistko Renée Fleming in kontratenoristom Davidom Danielsom), dve produkciji Rossinijevega Seviljskega brivca z Juanom Diegom Florezom, produkcijo Straussovega Netopirja, Lucia di Lammermoor z Marcelom Alvarezom, izvedbo Mozartovega Idomenea s Placidom Domingom idr. Med Jacksonove zadnje projekte spada postavitev Mozartove opere La Clemenza di Tito (Titova tožba), Bellinijeva Norma, Puccinijeva Madama Butterfly, Donizettijeva Lucia di Lammermoor in Humperdinckova pravljična opera Janko in Metka (Hansel und Gretel) – v preteklih sezonah je kot dirigent sodeloval pri predstavah Verdijevega Trubadurja, Gluckove opere Orfej in Evridika, Dvořákove Rusalke, Rossinijeve opere La Cenerentola (Pepelka) in številnih drugih. Poleg izjemno širokega repertoarja, ki ga maestro Jackson poglablja tudi z globoko naklonjenostjo do sodobne opere, pri čemer svoj entuziazem nesebično deli z glasbenim občinstvom, se umetnik navdušuje nad oddaljenimi kulturami, kar se odraža tudi v učenju in obvladanju tujih jezikov, ki jih (poleg materne angleščine) obvlada kar pet, pred časom pa se je začel učiti še češko. Glasbenik, ki je svojo nadebudno pot do koncertnih podijev začel s študijem klavirja in violine, je pripravljen svoje refleksije o glasbeni umetnosti deliti tudi z občinstvom. Tako je za nocojšnji glasbeni dogodek pripravil nekaj misli, odstirajoč skupne poteze vseh skladateljev, ki so s svojo inventivnostjo ključno zaznamovali potek glasbenega razvoja klasične glasbe. Takole pravi: »Med pripravljanjem na ta program me je osupnilo neskončno bogastvo »retorike«, ki jo izkazuje glasba teh štirih vélikih skladateljev. Prav tako je navdihujoča lepota barv in harmonije, ki jo lahko odkrijemo v vseh izbranih glasbenih umetninah nocojšnjega koncerta. Odkritje načina glasbene komunikacije štirih umetnikov, ki se vpenja v dialektiko razvoja retoričnega fraziranja, je zame prav gotovo največje presenečenje in pomenljiva glasbena daritev, ki si jo lahko obetamo nocoj. Händlov živahen temperament, ki se odraža v hitri menjavi glasbenih argumentov, bodisi Haydnova navihanost in prešerni optimizem, ali nemara Beethovnovo uporništvo in neumorno iskanje novih izraznih tendenc, se izvrstno prilega Brahmsovemu občutku za »pravilnost« glasbenega izraza, ki so ga sposobni udejanjiti samo veliki mojstri, in skrbno premišljeni reinvenciji, ki na novo preizkuša tradicijo preteklosti.«