Paradoks o igralcu

PARADOKS O IGRALCU

Denis Diderot (1713–1784) je eden najpomembnejših predstavnikov francoskega razsvetljenskega gibanja v drugi polovici 18. stoletja, ki so s svojimi nazori in delom pripravljali pot duhovni in družbeni revoluciji ob koncu stoletja. Zaradi svobodomiselnosti in drznosti pri izražanju je bil večkrat prepovedan, zaradi eseja Pismo o slepcih tistim, ki vidijo leta 1749 pa se je za nekaj mesecev znašel celo v ječi. Med številnimi briljantnimi eseji še posebej izstopa satirični Rameaujev nečak, ki je zaradi ostrine lahko izšel šele po njegovi smrti.

Dialogi Paradoks o igralcu (Le Paradoxe sur le comédien) so nastali leta 1773, predelani so bili 1778 (objavljeni posthumno leta 1830). Diderotovo zanimanje za gledališče sega v njegova šolska leta pri jezuitih, kjer je nastopal kot igralec. Kot dramatik je uvedel novi slog drame, zvrst »resne komedije« ali »meščanske drame«, s katero je želel prenoviti gledališko umetnost v duhu takratnega meščanstva. Vrhunec njegovih gledaliških razglabljanj predstavlja Paradoks o igralcu, ki na primeru kritičnega presojanja dela in življenja velikih igralk in igralcev, njegovih sodobnikov, npr. Claironove, Dumesnilove, Kaina, Garricka … govori o občih zakonitostih umetnosti igre in naravi človeških značajev. Gre za prvo evropsko (teoretično) razpravo o igralski umetnosti, v odnosu do katere so se kasneje razvile vse ostale.

Režiser Sebastijan Horvat želi ekipo igralcev in drugih soustvarjalcev popeljati k temeljnim dilemam igralskega ustvarjanja (z rekonstrukcijo gledališča Diderotovega časa), hkrati pa Paradoks o igralcu »napisati« na novo, upoštevaje današnje razumevanje umetnosti igre in položaj igralcev, ki ga imajo v družbi, ter s tem radikalizirati vprašanje o smislu ustvarjanja gledališča.