Modra ptica

Maurice Maeterlink
MODRA PTICA

Pravljična igra o hrepenenju

Režiserka Ivana Djilas

Premiera 15. maja 2010 v Stari dvorani

Predstava traja 1 uro in 40 minut ter nima odmora.

Belgijski dramatik, pesnik in esejist Maurice Maeterlinck (1862-1949) je leta 1911 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegova pravljična igra Modra ptica (1908), kvintesenca njegovegadramskega opusa je alegorična fantazijska pripoved, ki spremlja sanjsko potovanje Tyltyla in njegove sestrice Mytyl. Vila Beriluna ju namreč na božični večer pošlje po Modro Ptico, ki bi ozdravila njeno bolno vnukinjo. Za popotnico jima podari čarobni klobuk z diamantom, ki odpira oči in kaže preteklost. Na poti ju spremljajo zahrbtna Mačka, zvesti Pes in odrešilna Svetloba. Bratec in sestrica se ustavita v Deželi Spomina, kjer se srečata z umrlima starima staršema; v nočnem gozdu Mačka skliče rastline in živali, da bi Tytylu in Mytyl preprečili najti Modro Ptico, ki pozna skrivnost vseh živih in neživih bitij; v Palači Noči srečata bolezni in nesreče, pa tudi modre ptice, ki pa ne morejo živeti na sončni svetlobi; pot vodi otroka v Vrtove Sreče, k Materinski ljubezni, v Kraljestvo nerojenih otrok … Na koncu se vrneta domov, pred staro hišo svojih staršev, brez Modre Ptice. Svetloba se od njiju poslovi, vrne se v Deželo Tišine, kjer stvari molčijo: »Ne jokajta, otroka moja … Jaz nimam glasu … Imam samo luč, ki je Človek ne sliši in ne razume … Ampak skrbim zanj do konca dni … Spomnita se kdaj, da sem jaz tista, ki vam govorim v vsakem luninem žarku, v vsakem zvezdnem smehljaju, ob vsakem novem svitu, v vsaki prižgani svetilki, v vsaki dobri in čisti misli vajinih duš …« Otroka se prebudita v domači izbi, kjer Sosedi Berlingot, v kateri Tytyl prepozna Vilo Beriluno, podarita svojo grlico, s katero bo za božič razveselila bolno vnukinjo.

Modra Ptica je izmuzljiva kot sreča – lahko jo za trenutek ugledamo, se je dotaknemo, morda nam izpolni sanje, a ujeti se ne pusti nikomur. Simbolistično pravljično igro bo kot vizualno-glasbeni spektakel na oder Stare dvorane postavila režiserka Ivana Djilas, ki se je v desetletnem ustvarjanju na odrih slovenskih gledališč izkazala kot vsestranska gledališka umetnica.

Prevajalec Primož Vitez, scenograf Branko Hojnik, kostumografka in oblikovalka maske Jelena Proković, skladatelj Boštjan Gombač, koreografinja Sonja Vukićević, lektorica Metka Damjan, oblikovalec svetlobe Pascal Merat, izdelovalec naglavnih mask Ivo Nemec

Igrajo:

MATEVŽ BIBER (Tyltyl)
MIRJANA ŠAJINOVIĆ (Mytyl)
NEJC ROPRET (Pes)
MATEJA PUCKO (Mačka)
BRANKO JORDAN (Svetloba)
IRENA VARGA (Vila, Soseda Berlingot, Zaljubljena, Zvezda)
MAŠA ŽIDANIK (Noč, Materinska ljubezen, Zvezda)
IVICA KNEZ (Dedek, Načelnica Velikih sreč, Zaljubljeni, Zvezda)
MOJCA SIMONIČ (Babica, Zvezda)
DAVOR HERGA (Čas, Hrast, Zvezda)
MIHA BEZELJAK (Gripa)
VIKTOR MEGLIČ (Spanec)
MATIJA STIPANIČ (Smrt)
ZBOR (Nerojeni otroci, Drevesa, Velike Sreče, Male Sreče): Miha Bezeljak, Viktor Meglič, Matija Stipanič, Ivica Knez, Maša Židanik, Irena Varga, Mojca Simonič, Davor Herga

OGLED GALERIJE FOTOGRAFIJ